Že pred rojstvom jih dobimo, v 7 mesecu, še v maternici. Zarad neznosnega trpljenja tam, se, kar je za nas naravno, obrnemo k Bogu za pomoč in takrat se nam za trenutek razodene in takoj smo pomirjeni, ampak pol spet oddide. Takrat se zaobljubmo, da ko se bomo rodil ga bomo definitivno častil, ampak na žalost ko pridemo ven, se pod vplivom crklanja staršev spet spozabmo, ker sej ni tolk slabo. Ampak ne vsi. Al pa če mamo srečo, da se po svojih prejšnjih dobrih večnih dejanjih rodimo v družini častilcev Boga. In ker se spozabmo, nas iz sočutja Bog spet spominja, od znotraj, prek svetih spisov in prek svetnikov. Svoj pravi jaz in Boga lahko vidiš še predno nastopi nova smrt. Od tuki se pravo, tj. pozitivno srečno življenje šele začne. Pred tem si sicer res živ, kar si itak večno, ampak vse kar delaš je zadovoljevanje potreb svojega telesa in uma s katerima se zmotno poistovečaš, zato je to početje le kratkotrajni in površinski oddih od problema potrebe, ne pa svobodno in pozitivno izpolnjeno življenje. Ni treba da te kdo drug vpraša, ampak sam boš v trenutku smrti in pred novim rojstvom obžaloval, da nisi častil Boga in se prikrajšal za pravo svobodo in srečo in tko zapravil redko priložnost, ki si jo imel v človeškem rojstvu. Živet le za suženjsko zadovoljevanje nečesa kar sploh nisi ti (svoje telo in um) ni lih vredno življenje, vse kar na konc dobiš je le frustracija in smrt. Še za časa tega življenja se lahko zaveš kdo si, ki je vedno živ in ki poganja to mrtvo telo in um in tudi čigav si in iz tega svojo najbolj naravno in prijetno aktivnost.