Objemam te s pogledom, vedno z istim a na različne načine. Ko zaprem oči, občutim tvoje poglede in pogrešam trenje. Medtem predvidevam tvoje telo počiva, v njeni senci. Ne moreš uiti božanju mojega očesa. Predramijo me znova in znova, jutranje besede in pričakovani ukradeni pogledi. Tisti, ki jih prodorno zaznam, tako spotoma, a vedoč, da so namenjeni meni. Še iz slike sijejo naravnost v moje oči. So meje, ki vznemirjajo v očeh in kratkih izrečenih besedah, vsak najmanjši detajl šteje. Še drznejše se sprehajaš, med mizami nalahno, kot, da veš, da puščaš. Na ustnicah trajen okus mojih neizrečenih besed. Med prsti za vedno ostaja opozorilo, neslišne tišine med nama. Sledenje s pogledi vsepovsod, vonja po dišeči koži, kjerkoli, daleč, povsod. A neizgovorjenega ne zmanjka. http://www.najblog.com/media/576/20060614-pogled.jpg