V daljavi zgubljal se je smeh, ki odseval je v očeh za hip sem te ujela. Odprto okno in ropot, ki razliva se povsod, vdihnila sem tvoj zrak. Po stenah sence se pode, neme misli govore, utapljam, se lebdim. Utrip večera se pozna in poželenje se igra, v zraku je vihar. Če bi vedeli ljudje, ki pločnik v korak jim gre, kako se svet vrti. Da tistega, ki kadar bi, ko po hrbtu topo zaščemi, odnese tok moči. Nekoga zdramil bi žvenket, steklenic in njih klepet, a meni so kot glas, ki kakor angelski je zven, rdeče barve ima pomen, se v plamen razgori. Na tvojem travniku cveti, v tvojih gorah hrepeni, začaran moj pogled. Čim bolj globok je moj vdih, bolj je strasten tvoj izdih, zaspano dan gre v noč. Ko prsa silijo v nebo, sledi le moje jim telo, ko vedeli bi vsi, ki pločnik v korak jim gre in sence nemo jim slede, kako je to lepo. Ti in jaz,v sobi kjer si ti doma Noč in dan, se poželenje z nama igra Tu in tam, povsod se vedno srečava Panda