Dogodek.......... Na začetku se v glavi ni zgodilo kaj dosti in ne kaj posebnega, a noge so vendar za hip neodločeno obstale- na ulici in se obrnile, obrnile so telo, obrnile glavo in v glavi oči in roke in noge vse nekam prehitro, a vendar z naporom, kot da bi neko že čisto določeno življenje obrnile skupaj z njegovimi mislimi........ Zdaj bi bil čas, naposled tudi kaj nenavadnega storiti. Predvsem: zgrešiti svoj brlog. Stopiti na železniško postajo, na kolodvor. In nič spraševati, ne za smer, ne za čas odhoda........ kar tako pohiteti do vlaka, katerega koli, ki črn in neznan stoji pod lučjo na nekem tiru. In vstopiti. In sesti. K oknu. In čakati. Potovati in se voziti po tirih, okoli in okoli, kakor neviden drobec po nebu. Tako.Pohiteti: do vlaka. Voziti: se mimo. Minevati. Minevati hitreje kot minljivost........... Ali drugače: Kupiti karto za mesto z neimenovanim in nenajdenem imenom. Potovati vso noč. In cel dan. In še eno noč. Izstopiti. Izstopiti na svoji postaji. Stopati po neznani in pusti ulici, komaj prebujeni v svoji neimenovanosti. Naročiti si kavo in štamperle v prvi odprti beznici. In potem dolgo in neobčutljivo o nečem/nekom počasi premišljevati - premišljevati.... In potem se vrniti, vendar tako: Kakor da se nekdo drug vrača v svoj daljni dom namesto tebe..... Ali spet drugače: Ostati za vedno do konca v tem daljnem mestu, s skrivnostnim in čudnim imenom in znova začeti: Življenje... drugo in čisto neznano.....ali........ Iz one stare in že navajene nočne ulice Brez Odvečnih Misli Vrniti se, kot da si se vedno, zmeraj, prav res zmeraj iz vsake noči: Vrnem se v svoj dom........................