Rekla sem ti pojdi preživela bom vse to, gledal si tako me nežno, Ja, bilo mi je slabo. Spustila sam pogled gugal se smehljaj je zvezd, zaprla vrata pred teboj, v njih ostal ključ je sam z menoj, potem v kopalnici sem zeleno zlati, padla na tla za vrati. Rekel si mi, ne igraj punčka moja, vstani zdaj, mar ne veš tega nobena ljubezni moje nima, nora, res si nora kakor noč, vedno vrnem v objem tvoj se vroč. Zaprta vrata so ostala, pogled moj uperjen tja v nebo, sama tukaj bom ostala, lahko vpiješ, a slišal te nihče ne bo. Za hip pomislila sem, odpusti. On te ljubi, vedno tako me snubi, potem me vedno zapusti. Solza kar sama je spolzela v pogledu mojem le megla. Gledam nežno tja v nebo, ne vidim nič ker je temno. Nevem, naj končam zdaj zgodbo to, prerežem žile, potem mi bi bo toplo. A glej, vstopil spet si nežno, počasi in po tvoje, vzel med dlani si lice moje, poljubil ga le s tvojo strastjo. Sovražim te in te ljubim, ko v naročju tvojem spim, čeprav vsega je preveč, a le s teboj mi res je všeč. Vedno je isto, kje in s kom si bil a ti meni, kaj te briga, s kom sem se zapil. Ne mi delat tega, moje meje že presega, tudi če kmalu boš nazaj, zaklenjena bodo vrata v najin raj.