http://teozofija.info/AstralnaRaven.htm To vam je ena IMHO precej huda stran o astralni ravni in njeni pojavnosti. Lepo in razumljivo je tudi razlozena pojavnost duhov, tako tistih osamosvojenih oblik, kot tistih ki jih njihove materialisticne teznje drzijo v nizjem astralu, ki je precej blizu nasi fizicni kreaciji Iz linka; 3. Običajna oseba po smrti. Seveda je ta razred milijon-krat večji kot tisti,[47] o katerem smo govorili do sedaj. Značaj in položaj njegovih pripadnikov pa se razlikuje znotraj izjemno širokih meja. Podobno velika razlika je lahko tudi v dolžini življenja, ki ga preživijo na astralni ravni, saj tam lahko srečamo takšne, ki preživijo na ravni le nekaj dni, medtem ko drugi na njej preživijo mnogo let ali celo stoletij. Človek, ki je vodil dobro in čisto življenje in katerega najmočnejša čustva in stremljenja so bila nesebična in duhovna, ne bo čutil nikakršne privlačnosti do te ravni in ne bo našel ničesar, če bo povsem prepuščen samemu sebi, kar bi ga na njej posebej zadrževalo ali ga vzpodbujalo k določeni dejavnosti v tem sorazmerno kratkem obdobju njegovega bivanja na tej ravni. Kajti razumeti moramo, da se po smrti resnični človek potegne v sebe in da na prvem koraku tega procesa odvrže fizično telo in skoraj obenem tudi eterični dvojnik ter da želi čimprej odvreči tudi astralno ali telo želja in preiti v nebeški svet, ki je edini, v katerem lahko njegove duhovne težnje dosežejo popoln sad. Človek plemenitega in čistega uma je to sposoben doseči, ker se je že med življenjem znebil zemeljskih strasti. Moč svoje volje je usmeril v višje kanale, zato mora na [48] astralni ravni obdelati le malo energij nižjih želja. Zato je njegovo bivanje na tej ravni posledično zelo kratko in najbolj verjetno le malenkost več kot le dremav pol-zavesten obstoj, dokler se povsem ne potopi v sen, med katerim se njegovi višji principi dokončno osvobodijo astralnega ovoja in vstopijo v blaženo življenje nebeškega sveta. Za tiste, ki še niso stopili na pot okultnega razvoja, je to, kar smo opisali, idealno stanje, ki pa ga seveda ne dosežejo vsi ali celo večina. Povprečen človek se pred smrtjo ne osvobodi vseh nižjih želja, zato preživlja dolgo obdobje bolj ali manj polno zavestnega življenja na različnih pod-oddelkih astralne ravni, med katerim omogoča silam, ki jih je ustvaril, da se izživijo in tako osvobodijo višji ego. Vsak mora po smrti preiti skozi vse pod-oddelke astralne ravni na svoji poti proti nebeškemu svetu, čeprav ne more pričakovati, da bo na vseh zavesten. Tako kot je nujno, da fizično telo vsebuje v svojem ustroju fizično materijo v vseh njenih stanjih, trdnem, tekočem, plinastem in eteričnih,[49] je nujno, da tudi astralni nosilec vsebuje delce, ki pripadajo vsem pod-oddelkom astralne materije, čeprav se razmerja v posameznih primerih zelo razlikujejo. Sedaj se moramo spomniti, da človek poleg materije svojega astralnega telesa zbere tudi ustrezno elementalno esenco in da je med njegovim življenjem ta esenca ločena od oceana podobne materije v okolici in tako praktično postane v tem času nekaj, kar bi lahko opisali kot neko vrsto umetnega elementala. Ta ima svoj lasten začasen določen ločen obstoj in sledi toku svoje lastne evolucije navzdol v materijo, brez kakršnega koli odnosa (ali celo kakršnega koli znanja o) do potreb ali interesov ega, s katerim je povezan - kar povzroča to nenehno borbo med voljo mesa in voljo duha, o kateri tako pogosto pišejo religiozni pisci. Četudi je to “zakon udov, ki se bojuje proti zakonu uma” in četudi je posledica za človeka, ki mu popusti, namesto da bi ga nadziral, resno ovirana evolucija, pa ne smemo misliti, da je kakor koli zloben sam po sebi, kajti to je še vedno Zakon - še vedno izliv Božanske moči, ki potuje [50] po svojem rednem toku, ne glede na to, da je v tem primeru ta tok navzdol v materijo, namesto navzgor in stran od nje, kot je naš. Ko se človek ob smrti umakne s fizične ravni, začnejo na njegovo astralno telo delovati razgrajujoče sile narave, tako da je s tem ogrožen obstoj elementala kot ločene entitete. Tega bi se rad obvaroval in zato poskuša čim dlje ohraniti skupaj astralno telo. Njegova metoda, pri tem je ta, da poskuša preurediti materijo, iz katere je sestavljen, v neke vrste slojevite ovoje školjk, pri čemer je najnižja (in zato najbolj gosta in groba) pod-raven najbolj navzven, ker tako nudi največji odpor razgradnji. Človek mora ostati na tem najnižjem pod-oddelku toliko časa, dokler iz materije te pod-ravni ne izloči svoj resnični jaz. Ko to opravi, se zavest usmeri na naslednjo od teh koncentričnih školjk (tisto, ki tvori materijo šestega pod-oddelka) ali, če povemo to isto stvar z drugimi besedami, preide na naslednjo pod-raven. Lahko bi rekli, da astralno telo izčrpa svojo privlačnost do določenega nivoja, tako da [51] odpade večji del njegovih bolj grobih delcev in da nekako čuti privlačnost do višjega stanja obstoja. Njegova specifična teža nekako nenehno upada, tako da se stabilno dviguje iz gostejših v redkejše sloje in pri tem zastane le takrat, ko je začasno natančno uravnovešen. To je očitno razlaga za opombe, ki jih pogosto izražajo pokojni, ki se pojavljajo na seansah, češ da so na poti v višje področje, s katerega ne bodo mogli, ali vsaj ne z lahkoto, komunicirati preko medija. In dejansko je res, da je za osebo, ki se nahaja na najvišjem pod-oddelku te ravni, skoraj nemogoče, da bi imela opravka s katerim koli običajnim medijem. Tako vidimo, da je človekov postanek na katerem koli nivoju astralne ravni v natančnem sorazmerju s količino materije tega nivoja v njegovem astralnem telesu in povsem odvisen od njegovega preživetega življenja, od njegovih želja, ki so k sebi pritegnile materijo določene vrste in jo vgradile v njegovo astralno telo. Zato lahko človek s čistim življenjem in visokimi mislimi zmanjša količino materije, ki pripada najnižjim astralnim nivojem, in jo lahko v vsakem primeru [52] dvigne do tega, kar bi lahko imenovali kritična točka, kjer bo že prvi stik razgrajujoče sile povzročil razpad njene povezanosti in jo razgradil v njeno prvotno stanje ter ga osvobodil za prehod na naslednjo pod-raven. V primeru resnično duhovno usmerjene osebe je to stanje značilno za vse pod-oddelke astralne ravni. Posledica tega pa je praktično takojšen prehod skozi raven, tako da se zavest prvič ponovno vzpostavi šele v nebeškem svetu. Kot smo že rekli, si seveda ne smemo predstavljati, da so pod-ravni med seboj ločene prostorsko, ampak da prežemajo ena drugo. Zatorej, ko pravimo, da oseba prehaja iz enega pod-oddelka na drugega, ne mislimo, da se giblje po prostoru, ampak preprosto to, da se gorišče njegove zavesti usmerja od zunanje školjke proti tisti, ki je bolj navznoter. Edine osebe, ki bodo normalno prebudile zavest na najnižjem nivoju astralne ravni, so tiste, katerih želje so surove in nasilne - pijanci, čutni ljudje in podobni. Tam bodo ostali za obdobje, ki je v sorazmerju z močjo njihovih želja. Pri tem bodo pogosto strašno trpeli zaradi dejstva,[53] da so njihova zemeljska poželenja še vedno tako močna kot prej in jih sedaj ne morejo zadovoljiti, razen izjemoma, na nadomesten način, ko srečajo podobno usmerjenega človeka in ga obsedejo. Običajno dostojen človek se bo verjetno le kratek čas zadržal na sedmi pod-ravni. Vendar pa se bo, če so bile njegove glavne želje in misli usmerjene v povsem zemeljske posle, znašel na šestem pod-oddelku, kjer bo še vedno lebdel nad kraji in osebami, s katerimi je bil tesno povezan na zemlji. Peta in četrta pod-raven sta podobnega značaja, le s to razliko, da postajajo zemeljske vezi vse manj in manj pomembne in da pokojnik vse bolj in bolj teži k temu, da bi oblikoval svoje okolje v skladu s svojimi najbolj trajnimi mislimi. Ko stopimo na tretji pod-oddelek, ugotovimo da je ta značilnost povsem izpodrinila vizijo o realnostih ravni, kajti ljudje tu živijo v svojih lastnih domišljijskih mestih - seveda ne tako, da bi vsak razvil povsem svoje mišljenje, kot v nebeškem svetu, ampak da od prednikov podedovanemu sestavu dodaja svoje. Tu najdemo cerkve in [54] šole in “bivališča v deželi summerland”, ki jih tako pogosto opisujejo na spiritističnih seansah, čeprav bodo za nekega opazovalca brez predsodkov precej manj realne in manj veličastne kot za njihove očarljive ustvarjalce. Zdi se, da je druga pod-raven posebej bivališče sebičnih ali neduhovnih religioznih ljudi. Tu se oblačijo v svoje zlate krone in častijo svoje lastne grobe materialne predstave o nekem posebnem božanstvu iz svoje dežele in časovnega obdobja. Zdi se, da je najvišji pod-oddelek namenjen tistim, ki so se med življenjem predajali materialističnim, vendar intelektualnim težnjam, ki pa jih niso podredili koristim soljudi, ampak vzgibom sebičnega stremljenja ali preprosto za namene intelektualne vadbe. Takšne osebe bodo pogosto ostale na tem nivoju mnogo let - resda srečne pri reševanju svojih intelektualnih problemov, vendar ne da bi počele karkoli dobrega za kogar koli in le s počasnim napredovanjem proti nebeškemu svetu. Kakor smo že pojasnili, moramo jasno razumeti, da te pod-ravni ne smemo nikakor povezati z idejo o prostoru. Pokojna entiteta, ki deluje na kateri koli od pod-ravni, lahko z lahkoto potuje [55] od tu do Avstralije ali kamor koli drugam, kamor ga ponese njena misel, vendar pa ni, dokler ni zaključen proces razkroja, ki smo ga opisali, sposobna prenesti z ene pod-ravni na drugo svojo zavest. Vsaj kolikor nam je sedaj znano, za to pravilo ni nobene izjeme, čeprav lahko človekovo delovanje v določenih mejah skrajša ali podaljša njegovo vezanost na pod-raven, če je na jej zavesten. Vendar pa se količina zavesti, ki jo ima oseba na dani pod-ravni, ne podreja nespremenljivo temu zakonu. Obravnavajmo skrajen primer možne različice, zato da bi lahko dojeli metodo delovanja tega zakona. Predstavljajmo si človeka, ki je iz svoje pretekle inkarnacije prinesel težnje, ki za svojo objavljanje potrebujejo veliko količino materije s sedme ali najnižje pod-ravni, vendar pa je bil v svojem preteklem življenju dovolj srečen, da se je v svojih zgodnjih letih poučil o možnosti in nujnosti nadziranja teh teženj. Le malo verjetno je, da bi bili njegovi napori nadzorovanja povsem in enoznačno uspešni; a če so, potem se v astralnem telesu stalno,[56] pa čeprav počasi, odvija zamenjava grobih delcev z bolj finimi. V najboljšem primeru je ta proces zelo postopen in kaj rado se zgodi, da človek umre še preden je bil vsaj na pol zaključen. V takšnem primeru bo v njegovem astralnem telesu ostalo brez dvoma še veliko materije z najnižje pod-ravni, ki ga bo prisilila v dolgo bivanje na tej pod-ravni. Vendar se bo znašel v pogojih, v katerih njegova zavest v tej inkarnaciji ni navajena delovati; in ker te navade ne more doseči v trenutku, bo moral posledično na tej pod-ravni počivati toliko časa, dokler se ta delež materije ne razgradi; vendar pa se bo nahajal v stanju ne-zavestnosti - to pomeni, da bo svoje obdobje bivanja na tej pod-ravni praktično prespal, tako da se ga njene številne neprijetnosti ne bodo dotaknile. Študent okultizma pa lahko iz svojega astralnega življenja naredi nekaj povsem drugega. Ko se običajen človek za trenutek prebudi iz ne-zavesti, ki se pojavi ob smrti, se znajde v določenih okoliščinah, ki jih je ustvaril elemental želja z urejanjem materije astralnega telesa.[57] On lahko sprejema zunanje vibracije samo s pomočjo tiste materije, ki jo je zunaj pustil elemental, zaradi česar je njegov pogled omejen na to posebno pod-raven. Človek sprejema to omejenost kot del okoliščin svojega novega življenja, vendar pa se sploh ne zaveda, da obstoja kakršna koli omejenost, in predvideva, da je to, kar vidi, tudi vse, kar je mogoče videti, saj o elementalu ali njegovem delovanju ne ve nič. Študent teozofije pa vse to razume in ve, da omejenost ni nujna. Ker to ve, se bo začel takoj upirati delovanju elementala želja in poskušal obdržati svoje astralno telo v enakem stanju kot med zemeljskim življenjem, to je, s premešanimi in svobodno gibajočimi se delci materije. Posledica tega bo to, da bo lahko sočasno sprejemal vibracije z vseh astralnih pod-ravni, kar mu bo omogočilo vpogled v celoten astralni svet. Tako se bo v njem lahko gibal prav tako svobodno kot je to počel v času fizičnega sna in tam našel in govoril s katero koli osebo na astralni ravni, ne glede na to, na kateri [58] pod-oddelek je ta oseba sedaj omejena. Napor, s katerim se upira preurejanju in s tem ohranja astralno telo v prvotnem stanju, je podoben naporu, s katerim se je v fizičnem življenju upiral neki močni želji. Elemental se na svoj zanimiv pol-zavesten način boji in poskuša ta strah prenesti na človeka, tako da ta to občuti kot močan instinkt o neopisljivi nevarnosti, ki se ji lahko izogne le na ta način, da dopusti preureditev slojev. Če se temu nerazumnemu občutku straha čvrsto upre s svojim znanjem, torej z vedenjem, da se nima česa bati, potem počasi zlomi odpor elementala, na enak način kot se je med svojim fizičnim življenjem mnogokrat uprl prišepetavanju želja. Tako postane med svojim astralnim življenjem živa moč in lahko pomaga drugim ljudem kot je to prej počel v urah sna. Mimogrede bi lahko povedali, da je na astralni ravni, prav tako kot tukaj, komunikacija omejena z znanjem entitete. Če je učenec sposoben uporabljati svoje telo uma, lahko sporoči svoje misli tam prisotnim ljudem lažje in [59] hitreje kot na zemlji, in to s pomočjo mentalnih vtisov. Prebivalci te ravni običajno niso sposobni izvajati te moči in zdi se, da jih omejujejo podobne omejitve kot na zemlji, čeprav morda manj toge. Rezultat tega je to, da se, tako tam kot tu, zbirajo v skupine, ki jih združujejo skupna nagnjenja, verovanje in jezik. Pesniška ideja o smrti kot univerzalni izravnavi je absurd, porojen iz neznanja, kajti dejstvo je, da v večini primerov izguba fizičnega telesa ne prinese nobene razlike v značaju ali razumu osebe, tako da obstojajo številne različice inteligence med ljudmi, ki jih običajno imenujemo mrtvi, kot med živimi. Ljudsko religiozno učenje zahoda je bilo v zvezi s posmrtnimi dogodivščinami dolgo tako zelo nenatančno, da so celo inteligentni ljudje pogosto strašno zmedeni, ko po smrti ponovno pridobijo zavest v astralnem telesu. Položaj, v katerem se znajde na novo prispeli, se tako korenito razlikuje od tega, kar mu je bilo povedano, da naj pričakuje, da ni nobena redkost, da na začetku noče verjeti, da je sploh prešel [60] vrata smrti. Naše, tako zelo poveličevano prepričanje v nesmrtnost duše ima dejansko tako malo praktične vrednosti, da mnogi ljudje mislijo, zaradi dejstva, da so še vedno zavestni, da je to popoln dokaz, da še niso umrli. Grozljivi nauk o večni kazni je prav tako odgovoren za veliko količino najbolj usmiljenja vredne in povsem neutemeljene groze, ki jo občutijo ljudje, ki na novo vstopijo v to višje življenje. V številnih primerih preživijo dolga obdobja v akutnem mentalnem trpljenju, preden se lahko osvobodijo usodnega vpliva tega gnusnega bogoskrunstva in spoznajo, da sveta ne upravljajo kaprice nekega demona, ki poželjivo opazuje človeško muko, ampak dobronamerni in silno potrpežljivi zakon evolucije. Mnogi člani razreda, ki ga obravnavamo, sploh ne dosežejo neke inteligentne predstave o dejstvu evolucije, ampak blodijo v svojem astralnem presledku na enako brezciljni način kot so preživeli fizični del svojega življenja. Tako jih je le malo, ki bi po smrti, enako kot pred njo, razumeli svoj položaj in kako naj ga kar najbolje izkoristijo. In tudi takrat, tako kot sedaj,[61] je le malo takšnih, ki bi bili pripravljeni sprejeti nasvet ali se zgledovati po tistih, ki vedo. Toda ne glede na stopnjo človekovega razuma, ta vedno valuje in njegova količina se v celoti postopno zmanjšuje, kajti človekov nižji um vleče v naspotne smeri višja duhovna narava, ki deluje nanj z višjega nivoja, in močne sile želja, ki delujejo od spodaj. Zaradi tega koleba med dvema privlačnostma, s stalno rastočo težnjo proti prvi, ki počasi uničuje sile nižje želje. To je eden izmed razlogov za ugovor zoper spiritistične seanse. Izjemno neveden ali zaostal človek se lahko po smrti brez dvoma veliko nauči, če pride v stik s krogom gorečih spiritistov, ki ga vodi neka zaupanja vredna oseba in ki mu lahko tako zelo pomaga in ga dvigne. Vendar pa se zavest povprečnega človeka stabilno dviguje od nižjega dela narave proti višjemu, tako da za njegov razvoj prav gotovo ni dobro, če se ta njegov nižji del prebudi iz naravne in zaželene ne-zavesti, v katero je prešel, zato da bi znova prišel v stik z zemljo in komuniciral z medijem.[62] Posebno nevarnost takšnega početja lahko razumemo, če se spomnimo, da se resnični človek ves čas vztrajno umika vase in lahko sčasoma vse manj in manj vpliva na ali vodi ta nižji del, ki pa lahko kljub temu, dokler ločitev ni popolna, ustvarja karmo. In pod temi okoliščinami je očitno veliko lažje dodati zlo kot pa dobro karmo. Ločeno od kakršnega koli vprašanja razvoja preko medija obstoja še nek drug in veliko bolj pogosto uporabljen vpliv, ki lahko raztelešeni entiteti resno upočasni njeno pot v nebeški svet. To pa je silna in nenadzorovana žalost njenih prijateljev in sorodnikov. To je ena izmed številnih otožnih posledic strašno nemarnega in celo nereligioznega pogleda na smrt, ki smo ga skozi stoletja razvijali na zahodu in ki ne povzroča velike, povsem nepotrebne bolečine za umrlim samo tistim, ki smo ga imeli radi, ampak pogosto resno škodi prav tistim, zaradi katerih občutimo to veliko žalost. Ko naš umrli brat mirno in naravno utone v ne-zavest, ki [63] vodi k njegovemu prebujenju v slavi nebeškega sveta, ga ta žalost prepogosto prebudi iz njegove zasanjane sreče v živ spomin na zemeljsko življenje, ki ga je pred kratkim zapustil. To delovanje strastne žalosti in želja njegovih prijateljev na zemlji, prebudi ustrezne vibracije v njegovem telesu želja in povzroči silovito neugodje. Dobro bi bilo, ko bi se tisti, katerih prijatelji so zapustili svet pred njimi, iz teh nedvoumnih dejstev naučili, v dobro svojih ljubljenih, dolžnosti, da se vzdržijo žalosti, ki je, čeprav naravna, v svojem bistvu sebična. Okultno učenje ne svetuje, da moramo pozabiti na mrtvega - daleč od tega, ampak pravi, da je človekovo čustveno spominjanje na preminulega prijatelja sila, ki ima, če jo usmerimo v kanal gorečih, dobrih želja za njegovo napredovanje proti nebeškemu svetu in njegov miren prehod skozi vmesno stanje, za preminulega resnično vrednost. Žalovanje in hrepenenje po tem, da bi se vrnil, ni le nekoristno, ampak tudi škodljivo. Zatorej Hindu religija s pravim posluhom predpisujeta svoje Shraddha obrede in katoliška Cerkev svoje molitve za umrlim.[64] Včasih se zgodi, da prihaja želja po komunikaciji z druge strani in da si pokojnik želi sporočiti nekaj posebnega tistim, ki jih je pustil za seboj. Občasno je takšno sporočilo lahko pomembno, kot na primer, kje je shranjena pogrešana oporoka, večinoma pa povsem banalno. No, ne glede na to, kakšno je, je brez dvoma zaželeno, da se osvobodi, če je tako trdno vtisnjeno v um mrtve osebe, saj bi sicer goreča želja po sporočilu nenehno potiskala njegovo zavest nazaj v zemeljsko življenje in mu preprečevala prehod na višja področja. V takšnih primerih mu lahko psihik, ki ga lahko razume, ali medij, preko katerega lahko piše ali govori, naredi dejansko uslugo. Lahko bi vprašali: zakaj ne more pisati ali govoriti brez medija? Razlog je v tem, da neko stanje materije lahko običajno deluje le na stanje takoj pod njim. In ker sedaj prizadeti nima v svojem organizmu bolj goste materije od tiste, iz katere je sestavljeno astralno telo, mu ni mogoče zasnovati vibracij v fizični substanci zraka ali premikati fizičnega pisala, ne da bi si sposodil živo materijo vmesnega reda v eteričnem [65] dvojniku, po katerem je možno neko vzpodbudo prenesti z ene ravni na drugo. Tega materiala si ne more sposoditi od običajne osebe, ker so principi takšnega človeka preveč tesno povezani, da bi jih lahko s kakršnim koli sredstvom ločil in jih tako podredil svoji volji. Bistvo medijstva pa je prav ločenost principov, tako da lahko iz medija brez težav pritegne materijo, ki jo potrebuje za svoje objavljanje, kakršno koli to že je. Ko ne more najti medija ali pa ga ne zna uporabiti, poskuša včasih z nespretnim in napačnim prizadevanjem sporočati sam, tako da z močjo svoje volje sproži slepo delovanje elementalnih sil, ki povzročijo navidez nesmiselno objavljanje kot je metanje kamnov, zvonjenje zvonca in podobno Včasih se psihiku ali mediju, ki obišče hišo, kjer se dogajajo takšne stvari, posreči odkriti kaj poskuša sporočiti entiteta, ki jih povzroča, in tako preprečiti nadaljnje motnje. No, te elementalne sile lahko občasno sprožijo tudi povsem drugi vzroki.[66]
