nmenjeno meni sami, da mi bo lažje, ker bom nekomu zaupala žalost...dan je bil lep, topel, sončen. prvi dan na delu je bil v redu, izpolnila sem delovno kvoto in ostaneta mi le še dva dneva dela. zaradi tega bi mogla bit, sem bla vesela cel dan...ampak...stvari se spreminjajo. zdej sem žalostna, razočarana. en trenutek, ena odločitev in vse se spremeni... vsi grejo naprej, ti pa ostaneš v odzadju...najprej poskušaš sledit ostalim, ampak tako ne gre, z njimi ne moreš držat koraka. slej ali prej obupaš, ne trudiš se več...vse prijatelje opazuješ iz ozadja in upaš, da te ne bodo vsi pozabli, da se te bojo še spomnli, in da boste z njimi ostal v stiku ne glede na to, da ste malo za njimi. zaradi svoje napake bom zamudila velik stvari in ves čas vem da tako more bit in da bom to leto nardila velik dobrih in koristnih stvari...to vem ves čas razn zdej, v tem trenutku, ko se zaradi tega počutim žalostno in razočarano. ob sami misli na to mi postane hudo...jokam, da mi bo lažje...ni mi lažje...mogoče pozabim za trenutek...žalostna sem ...jutr bo nov dan...spet bo vse lepo in prav...