pravijo, da papir lahko prenese vse. to sicer ni papir...pa vseeno, upam da bo prenesel vse kar se skriva tam nekje globoko, globoko v srcu in v duši. čas mineva in sprašujem se, kaj bi lahko nardila drugač, da danes ne bi bla v situaciji v kateri sem, da se ne bi spraševala ali mi bo uspelo ali ne. globoko v sebi vem, da nisem mogla nardit nč drugač. dala sem vse od sebe, trudla sem se, pa tut velik stvarem sem se odrekla. vem da nisem mogla drugač nardit...pa vseeno razmišljam o tem, kaj bi blo če.......... more mi uspet, če že ne zaradi mene same, zaradi vseh tistih, ki mi stojijo ob strani, ki verjamejo v mene, mi dajejo upanje...bolj se bojim tega da bom razočarala njih kot pa sebe...mogoče pa je v tem problem...to bi mogla počet za sebe in ne za ostale. preveč je vprašanj in preveč pričakovanj. včasih so besede hitrejše od misli, od srca...iskrene so solze žalosti ob neuspehu, ki jih ne vidi nihče. pojavijo se ko je temno, ko sem sama...pred drugimi sem močna, zase in za ostale...