Antoninus

Nekateri imajo rajši prav kot mir.

To je pa že višja zlomkologija...al pa nižja, kakor se vzame.

Dobro nam je del oddih. Na Njemu svet visi.

Jaz tudi ne, če ga kdo nima. Pa tudi vidim, da imaš pač svoj pogled...(tako kot vsi tule). So be it. Jaz pa drugačnega.

Čaka me prava poslastica mojstra alegorije Graciana. Čisto slučajno sem naletel na njegov Criticon.

Ne vem kako napraviti satiro satire.

mačona...vse najboljše Ob snidenju pa razložiš kako ti uspe ostati tok mlada.

Občasno, v kakih določenih trenutkih, ko steče takšna zajebancija res gladko, me ima, da bi spet oživil inkvizicijske modrosti.

Antoninus ne ve mnogo o odnosih, čuti pa močno, da je odnos do Boga tisto kar omogoča tudi ostale dobre odnose.

Tole pa ne bi rekel, da je tako. Jaz točno vem, kako diši vrtnica pa ti tega sploh ne morem povedati, razen če rečem, da pač diši kot vrtnica.

Ovid: Ars amatoria Priročnik za tisto kar potuje po tem svetu pod imenom ljubezen. Meni precej nekoristno, najbrž pa poučno za tiste, ki imajo radi...hm kako se že reče,...ma nič, bom kar po angleško...anything goes tonight and nothing stays.

Eden najbolj dekadentnih in deviantnih rimskih cesarjev. Konkurenco je imel res hudo ob Kaliguli in Neronu pa Tiberiju, ampak mu je uspelo prilezti blizu vrha.

Ravnokar izvedel, da se je Heliogabalus dal med drugim imenovati tudi Marcus Aurelius Antoninus. Kot da bi se Bush dal imenovati Mati Tereza Gandi. :xx!:

Res ne čutijo pripadnosti temu svetu. Kar se zgodi naprej je pa malce paradoksalno - ker so odkrili sami sebe, se neverjetno razdajajo drugim, tako da je biti v njih družbi pravo veselje. Pravo nasprotje mizantropom, ki tudi ne pripadajo temu svetu niso pa še odkrili nič drugega.

Ah, če bi bil še enkrat mlad

Tako je. Imej najvišji standard - vse ali nič. Pa vseeno poskusi bolj potrpežljivo spoznati tistega, ki ti je všeč. Veliko jih je navajenih živeti samo od ene ločitve do druge. Pa požgi vse babje revije, panoje, TV nadaljevanke in podobno kot je Neron požgal Rim in se zraven veseli, da to ni zate.

Drugače niti ne gre. Svetujemo samo iz lastnih izkušenj in prepričanj.

Potem grem pa še sam v knjižnico pobrskat.

Živjo - Ja, obstaja en splošen problem: Kako preprečiti, da bi nas svet prizadel. Vem, kako se občuti neuslišana ljubezen.(kdo pa ne? ) Sam ugotavljam, da so resnično srečni tisti, ki se zavedajo, da jih v tem svetu sploh ni. Kako pa naj bo drugače v svetu, ki je samo kup želja? Ampak za to je potrebna izkušnja in ne samo teoretiziranje. Kot pravi Rumi: Sem dvignjen bil na kraj, od koder svet se tako majhen zdi... Najbrž ti to v tem trenutku ne pomaga veliko, ampak vseeno poskušam nekako posredovati te izkušnje. Kakšen pa je običajen svetni način? Zgodi se, da se navdušiš nad nečim novim in tako pozabiš staro. Potem pa spet sledi razočaranje. Nov trn nadomesti starega in kolesje sveta se vrti naprej....

Unis, skoraj vse V takih debatah ponavadi velja: Vsakdo je upravičen do mojega mnenja.

Zame so tudi črnci ljudje.

Zdaj mi ni čisto jasno, kako se tu pojavljajo tele zadeve? A ti si to prebral, boš prebrala ali kaj tretjega?

Še prej pa je morala biti Marija. Da imajo še stare mame kaj pogače.

Danes sem se hotel malce pohecati z monster-shouterji na tem forumu (the beast is coming in podobno) pa imamo takšno preobilje materiala, da se sploh nisem mogel odločiti kje pričeti in sem šel brat neko knjigo...

Bili so vedri časi, ko časopisje še vedelo je kako je prav: Pomemben prizor socialne popolnosti." (Vatikanski jezuitski časopis 1853 o inkviziciji)