no da se vrnemo na temo.. dvema prijatelicamasta se rodilimrtvi punčki. Groza, da ne more bit večja. Ker, štiri me smo bile skup noseče. Jokala sem, kot b se zgodilo meni. In ko se mi je rodil sinček in ga je ena od njih še v porodnišnici stisnila k sebi, mi je bilo tako grozno hudo, ker sem vedla, koliko moči je morela zbrat, da je to naredila, da sem si najbolj na svetu zaželela, da bi tudi ona enkrat imela otročička, ker si ga tako želi. In potem sem jo spremljala skozi "faze" žalovanja. Takrat je bilo smiselno rečt, da je narava poskrbela za to, je že moralo bit tako... to vse so tolažbe,da je lažje. In oseba, ki je odprla to temo (nisem brala vsega no, morda je omenila, zakaj je odprla,potem se oproščam da bluzim), je morda hotela slišat takšno tolažbo. Nekaj moramo imeti, da se nam ne zmeša zaradi bolečine, preden ne pridemo k sebi in začnemo prebolevat (oz, se navadit živet s tem, da nekoga več ni, ker jaz ne verjamem, da nekoga lahko preboliš. Se pač navadiš, da ga več ni. Ne verjamem, da ga po letih, ko se spomniš nanj, manj pogrešaš. Vsaj jaz ne morem tega. pač pa greš skozi procesin potem je lažje). Tudi jaz sem se skušala na tak način prepričat (čeprav sem imela zelo zgodaj splav, pa vseeno, sem si rekla, da je ta otročiček doživel svojo izkušnjo in me zapustil). Ker sem nekje prebrala o tem in se mi je zdelo zame sprejemljivo. Skratka, prijateljica je spet noseča in držim ji pesti, da bo tokrat vse ok Zakaj nekateri umrejo mladi -ja zakaj pa nekateri umrejo srednjih let? Iz podobnih razlogov. Nobena leta niso prava za umret, če si smrti ne želiš in hočeš še živet.