Z očetom sva, oborožena z vrečkami, direkt iz DM-ja na Celovški, stala pred semaforjem, da bi prečkala. Opazila sem "čudnega" moškega, ki se nam je približeval. In ja, cviknila sem, ker je zagledal mojega očeta, buljil vanj in šel direkt vanj. Moj oče ga gleda, in ko se tip približa čist, moj oče: "Kaj je zdej, prijatu?" V moji neumni glavi se je odvijalo samo negativno. Predvsemstrah, kaj mu bota človek naredil. On pa ga dregne - meniše vedno ni bilo NIČ jasno. Moj oče začne z njim klepetat - potem šele jaz počasi dojemam, da je možno, da se poznata. In potem uni "čudak" mene pogleda in ga vpraša: "Kdopa je tale?" Moj oče, da sem njegova hči. In on: "TO PA NI VIDET, ČE BI BLA, BI BILA BOLJ PRIJAZNA! PA SAMA SEBE SE BOJI" No...takoj ko je odšel,sem ga vprašala, kdo za vraga je bil to - brez zob, reklc, spodaj srajca, postrani kravata in gor broška orla (ki sem jo najbolj opazila), hlače nekak navlečene nanj, plastična vrečka v rokah, noge je vlekel za seboj in hodil nekak zblojeno). In mi pove,da sta znanca, da je bil včasih novinar časovpisa in da je med vojno v Bosni poročal od tam, potem pa ga je metek zadel v glavo (skos m je šel) so ga rešli, ampak od takrat naprej je tak, "čuden". Fulme je prizadel njegov stavek, čeprav je res,da semga ful grdopogledala, ker semcviknila. In potem ta njegov stavek, da se ojim sama sebe... ma ne vem, ful se me je dotaknil tačlovek, zato, ker kljub temu, da je pač zblojen ali mešan, me je zadel. Menda je ful prodoren (bil),pa inteligenten, vlik vedel... Ma malo sem se zazrla vase,da sem prevečzategnjena.. ja sej, čist sem nekje odtujena od same sebe... poor me