Coccinelle, držim pesti, da bo z očetom kmalu vse OK ... tole, kar opisuješ :xx!: ... sem že sama doživela predlani... bila sem s hčerko na morju in, ker sem se zelo čudno počutila in mi je bilo vedno bolj slabo, sva sredi dopusta spokali in se odpeljali domov... na Črnem kalu sem ustavila, ker zaradi obupne slabosti nisem več mogla vozit, poklicala sem prvo pomoč in oglasila se je ženska iz izolske bolnišnice... najprej mi je povedala, da ona že ne bo hodila po nepotrebnem na Črni kal in, da če si zmišljujem, bom sama krila stroške... rekla sem, da niti govorit ne morem več, da lepo prosim za pomoč, ona pa, da očitno ni hujšega, če sem jo lahko poklicala in, da za take reči ne hodijo z rešilcem... nato je hči poklicala očeta, ki je s svakom prinorel k meni v eni uri, me odpeljal na urgenco v Lj, tam pa... najprej pregled zdravnika ('hmm... tole s srcem mi ni všeč...' je modroval zeeelo počasi, medtem, ko sem bila jaz menda že bela kot stena, vsa drgetala in se tega sploh ne spominjam (to mi je povedal oče), ker sem očitno vmes tudi zgubljala zavest)... nato laboratorij... 2 uri čakanja na izvide... itditd do jutra x!x , ko so me pripeljali na intenzivno na kardiološko in me TAKOJ x!x priklopili na vse tiste mašince in našopali z vsem živim)... julija me je navsezgodaj poklicala sestra (bila je sama z otroki), da je s sinom nekaj hudo narobe... da ima visoko vročino, bruha in se zvija od bolečin... zdelo se mi je tako nujno, da sem se bala, da ne bom dovolj hitro v Ljubljani z njim (ker me je zbudila in sem se morala še obleči)... na urgenci so mečkali ves dan s pregledi in ga šele pozno zvečer operirali ... in potem povedali, da je bila operacija zelo nujna :xx!: x!x ...