Marsina napoved se tudi v temle potrjuje (pri meni)... ...danes mi uletavajo misli na ljudi, ki so tako ali drugače odšli ali doživljajo čas, ko se zelo od blizu soočajo s tem ... spominjam se Mateja (bila sem njegova razredničarka 4 leta), ki se je pri svojih 15. odločil, da je dovolj... pa prijateljičinega moža, ki je januarja skočil z vrha stolpnice (in njegova žena dnevno usiha, strta in nesprijaznjena s tem, da je ostala sama)... pa učenke, ki so jo sošolke našle doma obešeno, ko so prišle ponjo, da grejo v šolo... uletava mi misel na strica, ki se poslavlja... na T. Cerkovnika, ki je tako nenadoma odšel... na mladega alpinista, ki je izbral nenavadno pot v Andih in jo tam zaključil... na sošolko, ki je resno zbolela (danes sem jo srečala in prvič po mnogo letih se je ustavila in poklepetala z mano in njen pogled je bil drugačen) ... ... včeraj sem srečala gimanzijsko sošolko... bila je res lepa punca ... imela je prometno nesrečo in je hroma ... srečali sva se pred zdravstvenim domom in njene oči so se smejale... zelo se me je dotaknilo to, kako vesela je bila v resnici... oblečena v vesele barve in zelo modno, naličena in negovana, se mi je prešerno zasmejala, ko me je zagledala... mislila sem ji pridržati vrata, da bo lažje vstopila (ni v vozičku, pač pa si pomaga z berglami, da premika hrome noge), pa je ona prijela vrata in mi rekla 'izvoli'... nato pa 'res zgleda, kot da gre kakšna monster, vendar sem kar spretna, veš' ... ... vse to je življenje... nešteto različnih odzivov nanj...