Skoči na vsebino

leila.

Vajenček
  • Št. objav

    86
  • Član od

  • Zadnji obisk

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a leila.

  1. leila.
    Ko sem se začela resnično imeti rada,
    sem spoznala, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
    na pravem mestu in v pravem času,
    in da je vse kar se dogaja pravilno –
    od takrat dalje sem lahko mirna.
    Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.
     
    Ko sem se začela resnično imeti rada,
    sem lahko spoznala, da so čustvena bolečina in trpljenje
    za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
    Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJNA.
     
    Ko sem se začela resnično imeti rada,
    sem prenehala hrepeneti za nekim drugim življenjem
    in lahko sem videla, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
    Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.
     
    Ko sem se začela resnično imeti rada,
    sem si prenehala krasti prosti čas,
    in prenehala sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
    Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
    tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
    na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
    Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.
     
    Ko sem se resnično začela imeti rada,
    sem se osvobodila vsega, kar ni bilo zdravo zame,
    od jedi, ljudi, stvari, situacij
    in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
    Na začetku sem to imenovala „zdravi egoizem“,
    a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.
     
    Ko sem se resnično začela imeti rada,
    sem prenehala imeti vedno prav,
    tako sem bila manj v zmoti.
    Danes sem spoznala, da se to imenuje SKESANOST.
     
    Ko sem se resnično začela imeti rada,
    sem se odrekla življenju v preteklosti,
    in da skrbim glede prihodnosti.
    Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
    Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.
     
    Ko sem se resnično začela imeti rada,
    sem spoznala, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumna.
    Ko pa sem spet našla moči svojega srca,
    je razum dobil pomembnega partnerja.
    To vez danes imenujem MODROST SRCA.
     
    Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
    konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
    ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
    in nastanejo novi svetovi.
    Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.
     
    Avtor: x
  2. leila.
    ENERGETSKA NUMEROLOGIJA
     
    Zdaj mi je pa marsikaj bolj jasno. Ne samo bolj jasno, popolnoma jasno! Razodetje, da kar sem sama s sabo počela, počela mentalno, da je to bilo totalno umsko mrcvarjenje same sebe, pa seveda še bližnjega folka okoli mene. Pravzaprav v največji meri tistih, ki sem jih imela najbolj rada. Pa tudi če ni bilo verbalnega komuniciranja iz moje strani, se je energija valjda čutila….težka, negativna, depresivna energija, ki sem jo zmeraj skrivala za fasado optimističnega, nasmejanega dekleta.
    Zdaj razumem, zakaj je partner večkrat godrnjal, da zraven mene ne more dihat, da se počuti ujetega. Meni pa seveda nič jasno, saj sem sama sebe smatrala za čudovito, tolerantno in prilagodljivo partnerko. Rezultati zmeraj pokažejo, kaj je resnica. In resnica je, da je bila to prava grozljivka. Non-stop razmišljujoče bitje, non-stop v glavi, non-stop analiziranje tega in onega. Skratka sama sebi nisem pustila dihat.
     
    Največji hec je to, da sem mislila, da je to normalno. Da je normalno, da sam sebe utrujaš, zakaj je partner naredil tako in ne drugače, zakaj je rekel to oz.kaj je mislil s tem povedati, pa kaj če bi, pa kaj če ne bi….
     
    Ok, kar se depresije tiče, ki me je občasno lovila, si nisem znala razlagati, zakaj pa hvata ravno mene. Ampak nekako sem se zmeraj zmazala iz tega brez pomoči raznih tablet ali kakršnihkoli drugih substanc.
     
    In prišlo je razsvetljenje. Srečala sem se z Energetsko numerologijo, za kar sem neizmerno hvaležna.
    Moje razmišljanje in početje biti neprestano v glavi in analizirati stvari plus depresija izhaja iz moje matrice – datum rojstva in to je število 8. To je tudi največja blokada osmice. Reševala sta me genetika (ime in priimek), iz česar imam tri devetke, kar mi daje veliko modrost in moč, da nisem depresijam podlegla in da se nisem že fentala.
    Osvobajajoče je pa vedenje, da je vse blokade možno preseči. Z pravilno in posebno tehniko seveda. Na eni strani velika blokada, na drugi strani veliki potencial.
     
    Moje življenje se iz dneva v dan spreminja. Iz dneva v dan se dogajajo pozitivne spremembe na vseh področjih mojega življenja. Sprejemam novo znanje o tem, kaj je resnica, kaj pomeni visoka morala in jo skušam čim bolj osvojiti in jo reagirati-živeti v skladu z njo. Prvi rezultati so tukaj.
     
    Čudovito in happy življenje, prihajam!
  3. leila.
    Vrtenje v krogu....
     
    Zavestno narediš nekaj, čeprav tisti moment veš, da si morda naredil največjo napako v svojem življenju. In obenem se globoko v sebi zavedaš, da če tega ne narediš, da boš naredil še večjo napako.
     
    In zdaj se prepričati, da je tako prav.....prepričati sebe in svoje srce....
     
     
    Jap, življenje ni potica.
     
     
  4. leila.
    Sanjam, odkar pomnim. In navadno mi zjutraj, ko se zbudim, sanje ostanejo v spominu. Ne spomnim pa se, da bi imela kdajkoli take žive erotične sanje, kot tole noč…Pa kaj si ti nor, v kakem stanju sem se zbudila…
     
     
    Ok, sanj analizirala ne bom, ali gre morda za mojo podzavestno ali zavestno željo, ker bi se potem zopet miselno preveč posvečala nečemu, čemur se ne bi rada.
    Morda je pa kriv samo trebušni ples…
     
     
    Kar na lepem sva se srečala in stojiva vsak ob svojem motorju. Nikjer žive duše…
    Sva popolnoma brez besed, samo globoko si gledava v očke…
    Stopim do njega, mu odpnem usnjen pas, ga potegnem iz hlač ( pas! ) in mu z njim zvežem roke.
    Pas pripnem na sprednje kolo njegovega motorja…Pikola, sploh se ne brani! Ravno nasprotno – z rahlim nasmeškom na obrazu se prepusti…Še vedno tišina…
    Potem se slečem…čisto na easy…na sebi pustim čipkasto perilo, pri katerem prevladuje rdeča barva…črne je samo za vzorec…
    Še vedno je zvezan. Še zmeraj se ne poskuša osvoboditi…
     
    Je pa kar naenkrat goli. No ja, to se res lahko zgodi samo v sanjah…čirule- čarule in si v Adamovem kostumu…
     
    Pomaknem se k njegovim nogam....začnem mu masirati prste…moji prijemi so odločni, skoraj malce pre-grobi…prav živo čutim, kako se dotikam njegovega telesa, občutim toploto njegove kože…z očmi se sprehajam po njem…totalno me hvatajo valovi poželenja…
    Z masažnimi prijemi nadaljujem po njegovih nogah, se izognem bližine mednožja in se preselim na prsi.
    Hmmmm…. videti je, da mu zadeva blazno prija!
     
     
    In pol se naenkrat zbudim, ker zacingla presneta budilka…čas za dignit sidro!
     
    Ne, nočem še vstat…samo malo še…plizzzzz…hočem še sanjat….hočem zaključek kot se spodobi in je pravično!
    Pa kaj, če gre samo za sanje? Bolje išta, nego ništa, so že nekoč dejali tovariši...
     
    Hm, ali se lahko iz tega kaj naučim?
    Morda to, da drugič spustim uvod (masažo) in kar navalim na jedro, če nočem ostati na suhem, hehe?
     
     
    Morda se pa to noč sanje nadaljujejo…
     
    »Ja, seveda Leila….zadnje čase so tvoje želje precej pobožne narave…«
     
    Pa kaj…poskusit ni greh...
     
  5. leila.
    Z mano je očitno nekaj hudo narobe. Namreč dvakrat sem že zavrnila ponudbo na morje in danes jo bom zgleda tretjič…
     
    Ok, razumela bi se, da bi to bil kaki lajbek…je pa taki dečko, ej, stoj, pa se čudi….visok, temnolas, telo tako, da se normalni ženski sline pocedijo, luškan, krasne očke, v glavi ima stvari poštimane in srce je, kolikor sem ga pač uspela spoznati, na pravem mestu…Pikola, saj je ja za vženit!
     
     
    Hm…mislim, da če bi ponudba padla kake pol leta nazaj, da bi kar po luftu skakala od navdušenja….tako pa, očitno še nečesa oz. nekoga nisem predelala…
    Smešna beseda – predelala…
    Gre za to, da še fakina zmeraj nisem zbrisala iz svojega srca. Ma saj funkcioniram normalno; ne bluzim, ne sanjarim (ok, v sanjah se občasno pojavlja ), ni več obsedenega stanja, kakršno je bilo…
    Se pa spomnim nanj, tudi njegove fotke večkrat prečekiram in srček še zmeraj malce poskoči…Očitno še nisem ravnodušna...
     
     
    Sem odjadrala, pa da se vrnem k povabilu…
    No, definitivno z mano nekaj ne štima…saj priložnost zamujena, ne vrne se nobena…
     
    Morda si pa tokrat v zadnjem trenutku premislim???
     
    Ne, ne…ni pravi čas za zapletanje… Ja, a se je treba zaplest, če greš z nekom na morje???
  6. leila.
    nadaljevanje...
     
    OČI
     
    Obstajajo močne povezave med očmi in spolnim centrom. Krožne mišice v očeh se povezujejo s krožnimi mišicami urogenitalne prepone. Mežikanje vpliva na krožne mišice okrog spolnih organov; odtod tudi erotičen pomen mežikanja pri ljudskem izročilu.
    Mežikanje na nežen način spodbuja spolno energijo.
     
    Pri Kitajski tradicionalni medicini se oči smatrajo za okna posameznikove duše in se fizično povezujejo z jetri. Uporabijo se lahko za diagnozo notranjega stanja, kakor tudi kot sredstvo prepoznavanja spolnega potenciala in sposobnosti ljubljenja. Kar nekaj signalov prihaja iz oči:
     
    Temne zenice nakazujejo zelo strastno osebo.
     
    Miren izgled oči pri ženski skupaj z čisto rahlo rožnato beločnico nakazuje strastno žensko z obilo spolne energije, dobrim ožiljem in zdravimi notranjimi organi.
    Njena vagina bo topla zaradi strasti in spolnega poželenja.
     
    Pri Kitajski seksologiji velja, da je oseba z večjimi očmi boljši-a ljubimec-ka, medtem ko manjše oči kažejo na racionalen um.;
    Če ima moški velike oči bo dober pri ljubljenju, saj je bolj čustveno vpleten v seks. Na drugi strani pa je moški z manjšimi očmi bolj racionalen in intelektualno usmerjen..
     
    Ženska z večjimi očmi je ponavadi bolj odprtega uma in se izraža navzven in obratno.
     
     
    OBRVI…

     
     
  7. leila.
    Moram reči, da sem nad medsebojnimi odnosi precej razočarana.
     
    Koliko je še takih, ki jim gre zaupati in verjeti?
    Koliko je še takih, ki imajo odprto srce in niso pokvarjeni?
    Koliko je še takih, katerim lepe besede niso le vljudnostne fraze?
    Koliko je še takih, ki jim obljuba nekaj pomeni?
    Koliko je še takih, ki so se pripravljeni odkrito pogovarjati tudi, ko kaj ne štima?
     
     
    Zmeraj padem zaradi ene in iste stvari. Ne poslušam svojega notranjega glasu.
    Znova sem dobila lekcijo. Veliko.
     
    Koliko me bo tokrat izučilo?
  8. leila.
    Čas je za premik.
     
    Čas je za spremembe. Velike in majhne. Dobre in malo manj dobre.
     
     
     
    Čas je, da nasmeh na ustih in iskrice v očeh zopet postaneta moj način življenja.
     
     
     
     
     
     
  9. leila.
    Trebušni ples je ženski ples. Velja za erotičnega, saj ko trebušna plesalka začne z gibanjem svojega telesa, asocira gibanje, ki ga ženske danes večinoma izvajamo le v intimnih trenutkih naše sproščenosti. Vendar so vsi ženski gibi naravni In zemeljski, kar dela žensko "naravno privlačno" oziroma "naravno erotično".
     
    Izvajanje trebušnega plesa utrdi trebušne mišice, mišice nog, najmočneje pa deluje na gibljivost medenice in trebušnih organov.
    Krepi in spodbuja žensko samozavest in s tem se poveča sproščenost. Ples pripomore k čutenju lastnega telesa, poveča se fleksibilnost celotnega telesa.
    S plesom odkrivamo ženstvenost, milino, notranjo moč in gibčnost telesa.
     
    Same fine stvari...zadeva je res zanimiva...
     
    Gibanje je res erotično…počutiš se erotično…je pa šit, ker se mi zdi, da se s tem plesom povečuje tudi spolni apetit....ali je pa to samo filing, ker sem že nekaj časa na suhem???
     
    Bo nekaj treba natuhtat...kako ukrepat proti spolnemu poželenju...namreč s kakim moškim osebkom se trenutno niti pod točko razno ne mislim petlat...za nekaj časa imam dovolj takšnih in drugačnih dogodivščin.
     
    Je sploh možno kakorkoli ukrepat? Ali so... potrebe potrebe?
     
     
    Mislim, da zopet sekam neumnosti...očitno moji možganski zavoji rabijo počitek...
    Bo najbolje, da grem...v horizontalo.
  10. leila.
    Moje življenje se je končno nehalo vrteti okoli 'fakina'...no ja, čisto še ne, glede na to, da še o tem zmeraj pišem...
     
    Ampak sem res ponosna sama nase, da sem zmogla dokaj hitro svoje sive celice in svoje občutke spraviti (vsaj približno) na pravi tir...
     
    Nasmeh na obrazu, iskrice v očeh, dober filing, da sem, kar sem...jap, to je prava Leila...
  11. leila.
    Ljubiš ali pa ne ljubiš. Kdo o tem odloča?
    Pravijo, da obstaja Bog. Ne more biti. Vsaj ne take narave, kot ga opisujejo. Če je, je trdosrčen in še slabši kot hudič.
     
    Zakaj resnično ne obstaja Arabelin prstan?
    Ne bi ga zlorabljala. Uporabila bi ga samo za eno stvar - za srečo v ljubezni.
     
     
  12. leila.
    Hladno. Temačno.
    Nepredvidljivo. Nedosegljivo.
    Naveličano. Pozabljeno.
     
    Vse vem. Vse znam.
    Kontrole pa ni.
     
    Pogrešam.
    Potrebujem.
    Obožujem.
    Kljubujem.
    Ljubkujem.....
     

  13. leila.
    [color="#0000FF]1) ... nikoli ne nehaj upati
    2) ...nikoli se predolgo ne ukvarjaj z ljudmi, ki dvomijo vate...
    3) ...nikoli se ne pretvarjaj in sprenevedaj dlje kot ti to dopušča dober okus
    4) ... nikoli se ne umikaj z odra pred koncem predstave, razen če sam ne presodiš, da je to lahko del tvojega lastnega scenarija; pravico imaš BITI...
    5) ... nikoli ne dovoli, da bi ti malopridneži teptali dostojanstvo in ponos
    6) ...nikoli ne nehaj verjeti, da si tu prav zaradi določenih nalog, da imaš svoje mesto, svoje poslanstvo, svoje poti in cilje, ki so zaupane samo in samo Tebi...
    7) ... nikoli ne nehaj dopovedovati svojim otrokom, da so dar neba, da v njih vedno znova angeli oživljajo oratorij Življenja
    8) ... nikoli ne nehaj verjeti, da je ta svet TUDI tvoj, da se moraš v njem preprosto veseliti Življenja in obstajati prostodušno kot trave, drevesa in mravlje...
    9) ... nikoli se predolgo ne ukvarjaj z ljudmi, ki vse vedo, ki jim je vse jasno in ki so prepričani, da Te lahko olastninijo
    10) ... nikoli se predolgo ne ukvarjaj z ljudmi, ki so jim ujede duha poškodovale sanje; preveč naporni so za dušo...
    11) ... nikoli se ne nehaj zahvaljevati Nebu za dar Življenja, za vsak dan in uro posebej; za vsako srečanje s katerim si si priklical čudež Ljubezni
    12) ... nikoli ne nehaj ustvarjati dialoga med govorico srca in razuma; srce govori v jeziku, ki ga razum le sluti, razum pa pripoveduje le zelo poenostavljeno govorico srca...
    13) ... nikoli si ne dovoli vzeti svobode, ki je Tvoja notranja svetloba; če se to zgodi, prenehaš obstajati, angel varuh gre na drugo obalo in otožen opazuje kako te ni...
    14) ... nikoli ne pozabi, da Ti je bilo to Življenje podarjeno kot posebno zgoščena oblika svobode, odgovornosti in Ljubezni; kot enkraten dar... ve se, kako je treba z darovi ravnati...
    15) ... nikoli ne skušaj lagati samemu sebi; drugim lahko poveš svojo ali njihovo resnico na sto načinov, le sebi jo moraš naravnost... in pri tem bodi s sabo odkrit, neizprosen, pa vendar toleranten, ljubezniv in poln odpuščanja...
    16) ... nikoli ne delaj ničesar proti sebi, kar ni v skladu s Tvojim prepričanjem, vedenjem in upanjem,
    17) ... vedno imaš možnost, da si drugačen, da si boljši, da si dober... da
    ugotoviš, da preprosto moraš biti takšen...
    18) ... nikoli ne verjemi v breizhodnost položaja; človek ni poražen, ko izgubi bitko, ampak ko se vda...
    19) ... nikoli ne se ne nehaj veseliti svežih juter, sončnega vzhoda, ptičjega petja in dejstva, da si zraven... nikoli se ne nehaj veseliti svojih sanj
    20) ... nikoli si ne zapri vseh vrat in vseh oken; okus svobode naj vedno po malem veje iz njih...
    21)... nikoli ne razprodajaj svojih sanj drugim na ljubo
    22) ... nikoli ne nehaj verjeti... nikoli ne podiraj mostov...nikoli ne reci nikoli.[/color]
  14. leila.
    "Hihi....zgleda, da me pa res konkretno medeš; poleg tega, da ob tebi izgubim občutek za orientacijo in se po cesti podajam kot kura brez glave(Bunculuka) , poleg tega da sive celice kar vlečejo v svojo čudno smer in dajo komando čebljanja brez kakršnekoli kontrole kaj zakokodajsam in potem sama sebe zaradi sramu hočem prepričati, da pa mogoče vseeno nisem bleknila neumnosti...
     
    No zgleda, da še nisem izpadla dovolj velika bučka(beri brezmožganka), za nameček še ponagaja tipkarski škratek pri nizanju mojih sestavkov zate, kot da se je moje izobraževanje končalo tam nekje v nižjem razredu OŠ(čeprav sem pri predmetu SLO vedno imela odlično oceno - no, ali pa vsaj štirico; dobra roba se sama hvali )
     
    Ampak.... ... na koncu koncev je prav fino biti rahlo zmeden.....
    Sploh, če si že pozabil na te krasne občutke zmedenosti...
    In sploh, če te občutke zopet vzbudi osebek nasprotnega spola...."
     
     
     
     
     
  15. leila.
    Ljubezen ne izbira časa,
    ne briga jo in nič ne vpraša,
    zgodi se in odkrije
    v vsaki duši;
    včasih..., vedno...?
    malce poezije.
     
    Ubija želje zdrave,
    razum uniči,
    zmede misli prave,
    a vendar daje smisel in obliko
    in včasih..., vedno...?
    radostnega življenja sliko.
     
    Imeti, dati in jemati,
    živeti, uživati, želeti;
    lasti si celega človeka,
    določa ritem in način življenja
    in dela;včasih..., vedno...?
    iz ljudi otroke, polne hrepenenja...
     
    Te veže, hkrati osvobaja,
    ponuja komične rešitve,
    te najde sredi zime in poletja,
    hladi te, greje
    in; včasih..., vedno...?
    ne postavlja meje.
     
    Si vedela, da kar zgodi se,
    nekoč bilo je doživeto,
    da smo del načrta
    navihane in mične dame,
    ki z nami; včasih..., vedno...?
    igra se, uprizarja naše drame.
     
    Mogoče duša je prevzeta
    od gibanja, občutenja, naslade,
    ko neprestano je zadeta
    od droge trde s sladko bolečino,
    a vendar; včasih..., vedno...?
    občuti strah in upanja praznino.
     
    Na koncu ne ostane drugo,
    spomin na dneve, preživete v raju,
    trenutke sreče, radosti, trpljenja
    ki veže dva, a ko vse mine;
    včasih..., vedno...?
    ostanejo prevzetega trenutka rime.
  16. leila.
    Danes sem bila precej razmišljujoče bitje. Zato so črkice kar letele na kup in nastal je sestavek, ki sem ga poslala po mailu človečkom, ki so vstopili v moje življenje in ga nekateri bolj, nekateri manj zaznamovali. Ker je odziv zanimiv in pozitiven in ker so nekateri mnenja, da bi bilo dobro, da bi tole še kdo prebral, sem se odločila za objavo tudi tukaj na svojem blogu.
     
     
    Zadnje čase veliko poslušam o vezah, ki razpadajo....po letu, dveh,petih, devetih, trinajstih...o prepirih...o izdaji...o razočaranju....o nezaupanju... o tem kako je problem najti sebi primernega partnerja. Nekaj tega sem letos bila deležna tudi sama.
     
    Se mi zdi, da so nekako prisotni taki čudni časi, predvsem kar se medsebojih odnosov tiče; a še vemo, kaj je harmoničen odnos? A vemo, kaj pomeni stopati drug z drugim v korak, dihati z nekom?
    Ali se sploh še upamo popolnoma predati, ali smo z eno roko non-stop na ročni zavori, da smo pripravljeni na umik, ko zasveti signalna lučka oz. ko se vklopi iz kakršnegakoli razloga že obrambni mehanizem pred(ponovnim) razočaranjem....?
    Ali še verjamemo v ljubezen? Še verjamemo v uspešno in ljubečo vezo, iskreno, predano, polno zadovoljstva, spoštovanja, podpore, tolerance in vse kar spada zraven?
     
    Kar nekaj ljudi poznam, ki postajajo zmeraj bolj egocentrični...samozadostni...veliki individualisti....Seveda zopet iz takšnih in drugačnih razlogov. Kar valjda prinaša osamljenost, nezadovoljstvo...Nikakor ne želim biti med njimi. Pravzaprav se mi zdi prava nočna mora, da bi sama sebi postala zadostna. Pa madona, saj smo pa ja socialna bitja....in rabimo drug drugega. Sploh pa moški potrebuje žensko in obratno. Pika.
     
    Kdorkoli hoče karkoli spremeniti, mora začeti pri sebi. To mi je kristalno jasno. Torej teorijo ovladam skoraj za odlično, treba jo je samo bolj pogosto prakticirati.
     
    Ker se približujemo novemu letu, in ker je to na nek način začetek novega obdobja, ko si marsikdo zada nove plane, načrte, želje, vam pošiljam v razmislek iskrice od Gibrana.
     
    Upam, da je zgornji sestavek koliko toliko smiseln in ni poln zmede kot so moji možganski zavoji zadnje dni.... Ampak....pride kako tako leto....
     
    Za konec pa samo še tele črkice: ne bojmo se ljubezni. Ne ignorirajmo je. To bi pomenilo, da se bojimo živeti. Da se skrivamo pred življenjem.
    Saj je res, da je ljubezen dokaj nevljudna; pride k nam, ne da bi prej potrkala. Pa kljub temu - zagrabimo jo s polno močjo, ker ne vemo, kako dolgo bo ostala pri nas in kdaj se bo zopet oglasila....
    Življenje je eno samo - užijmo ga z polno mero.
     
     
    Vsem želim lušten konec tedna in da bi bili deležni veliko, veliko in še več ljubezni....
     
     
     

    Khalil Gibran: Ljubezen
     
    Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
    čeprav je njena pot strma in težka.
    In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
    čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
    In kadar vam govori, ji verjemite,
    četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.
     
    Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
    Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
    Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje,
    ki trepečejo v soncu,
    Bo prodrla tudi do vasih korenin in jih stresla tam,
    kjer se oklepajo zemlje.
     
    Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
    Omlati vas, da bi vas razgalila.
    Preseje vas, da bi vas rešila plev.
    Melje vas do čiste beline.
    Zgnete vas dokler ne postanete voljni.
    Nato vas izroči svojemu ognju,
    da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.
     
    Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnosti svojega srca
    in v tem spoznanju postali delček srca življenja.
     
    Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni,
    je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete iz mlatišča ljubezni,
    v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a
    ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solza.
    Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
    Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
    Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
     
     
    In ne domišljajte si, da morate usmerjati tok ljubezni,
    kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni,
    usmerjala vaša pota.
    Ljubezen ima le to željo, da izpolni samo sebe.
    Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje take:
    Stopiti se in postati žuborec potok, ki poje
    svojo pesem v noč.
    Spoznati bolest prevelike nežnosti.
    Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni.
    in krvaveti voljno in radostno.
    Prebuditi se v zori z lahkim srcem in se zahvaliti
    za nov dan ljubezni.
    Umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.
    Vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah za ljubljenega v srcu.
     
     

  17. leila.
    Zopet me nekaj hvata. Zopet zato, ker v tako čudno počutje zapadem vsake toliko časa...no, parkrat na leto; trikrat...štirikrat....mogoče petkrat....
     
    Itak ni pomembno, kako bom tole definirala...ali je to depra ali karkoli drugega. Bolj pomembno se mi zdi, da najdem način, kako priti iz tega ven.
     
    Ful so mučni taki dnevi...ko ti je vse brezveze, ko sam s sabo nisi zadovoljen, ko se ti zdi, da česarkoli se lotiš, je itak en veliki šit....za pikico na i še te pa pri duši stiska in prav zlahka tečejo solze v potokih....
     
    Ok, valjda, da temu botruje situacija, v kateri sem se znašla. Ampak ta situacija je konstantno ista že par mesecev in se nič ne spremeni. Narobe sem povedala; sama nisem nič naredila zato, da bi se spremenila. Ali pa veliko premalo. Kar stopicam in stopicam na enem in istem mestu in se ne premaknem. Včasih se počutim, kot da sem ratala prava brezmožganka. No ja....saj se popolnoma zavedam, da je vse odvisno od mene same, predvsem od moje naravnave in od načina razmišljanja, se pravi, v katero smer bom vrtela svoje možganske zavoje. Tole zavedanje pa obenem tudi pomeni, da vseeno nisem čisto totalna brezmožganka - juhu!
     
    Depra očitno ni vdarila(še) s vso močjo, glede na to, da je kanček humorja, kakršenkoli že pač je, ostal na površju.
     
    Nič. Danes bom oddelala 'terapijo' z glasbo. Upam, da me bo dvignilo, kot pač me navadno. Jutri pa itak nadaljujem s tečajem salse, nad katerim sem čisto navdušena. Je solo varianta, ker je z mojimi moškimi zadnje čase(odkar vem zase?) sami križ. Ampak to je že druga tema. O tej pravzaprav te dni nočem preveč razmišljat, da ne pride še do večje krize...
     
    Upam, da bom vsaj pri tej salsi uspela vztrajat ta 2 meseca, kolikor traja ta začetni tečaj. Vztrajnost ni ravno moja vrlina. Pa še taki čuden tip človeka sem, da me kaka stvar zadene v momentu sto na uro in me totalno navduši. In kakor hitro me zadene, tako hitro me zna tudi spustiti.
     
    Zdaj pa nazaj na delo, drugače me bo šefica ubila. To je šele prava štala, tale moja tlaka....zadnje čase.
    Mah, bo že nekak....
  18. leila.
    Danes je pa en tak, čuden dan. Po parih mesecih je to prvi petek, da ne šibam za Laibach.
     
    Madona, se mi že pegla v glavi, če samo pomislim, da bom pa celi vikend doma. Človek se kar navadi na en ritem, poleg tega pa itak zmeraj komaj čakam, da vidim te moje človečke - ljubljanske srajce . Določeni osebki so mi res močno prirasli k srcu in hvalabogu, da obstajajo vsaj tulifoni, na katerih znam viseti tudi po dobro urco, da pomodrujemo o tem in onem…hja, ko si pa čez teden nič ne moremo v očke pogledat in osebno kako močno spesnit...
     
    Sicer je pa to leto itak neko celo čudno. Pravzaprav po eni strani eno izmed lepših v mojem življenju sploh, po drugi strani pa polno sprememb, nihanj, padcev in razočaranj. Ampak to vse skupaj pomeni, da živim….
     
    Do novega leta nas pravzaprav loči samo še par korakov….na nek način komaj čakam, da se leto zaključi…da potegnem za sabo črto…ampak zato je še treba v tem letu nekaj storiti…pa kar nekako ostajam na mrtvi točki, kar me pravzaprav zelo utruja. Ne rata mi narediti premika, ker enostavno ne najdem rešitve. Baje se je včasih treba prepustiti…pravzaprav pustiti času čas….ampak mene tole najeda predvsem zato, ker bi rada vstopila v novo leto popolnoma razbremenjena. Seveda mi je jasno, da je to odvisno samo in edino od mene. Ali pa tudi ne…Koliko ima pa prste vmes naša usoda? Ali so nam to samo izgovori in tolažbe za takšne in drugačne situacije?
     
    Hm…danes me sive celice vlečejo v čudno smer….v nasprotno od pozitivizma….zato bo treba nekaj ukrenit.
     
    In kaj rabi Leila v takih situacijah? Kaj pa drugega, kot razvajanje. In padla je odločitev, da jo mahnem v savno. Ali v Laško ali v Olimje? Eci peci pec…..
     
    No, pa pejmo, bi rekli moji prijatelji .
  19. leila.
    Kile - več ali manj itak konstantni problem, odkar vem zase. Sicer pa, katera ženskica pa nima teh težav- nekje preveč, nekje premalo, ali vsepovsod preveč ali vsepovsod premalo…
     
    Ok, ko sem gulila šolske klopi nisem spadala ravno med bajse, ampak tudi štrigla nisem bila nikoli. Dobro, obline so na določenih mestih zmeraj izstopale, ampak kaj morem če me je mati narava bolj bogato obdarila….Ampak zadnjih par let sem pa res izgledala kot ena žogica.
     
    No, gre za to, da imam zadnjih 14 dni taki apetit, da bi mišice žvekalke kar naprej rade nekaj obdelovale. In seveda, ko včeraj stopim na tehtnico….šok!
    Ja valjda, celo pomlad in poletje se je toliko dogajalo, da na hrano nisem niti pomislila kaj dosti. Ok, tudi razgibavala sem pridno svoje truplo, vsaj do poletja; aerobika, pa vmes plavanje, pa tao joga, pa pešačenje….no ja, ni torej čudno, da sem se uspela znebiti lepo število kilogramčkov.
     
    Zato je potreben dobro premišljen plan za ohranitev vsaj takega stanja, kot je sedaj. Ma dobro, itak ne bom imela nič proti, če še kakšen kg splahni…
    Ampak zima je hudič. Se mi zdi, da moje maščobne blazinice komaj čakajo, da se razlezejo….Ampak proti mojemu bojnemu načrtu jim ne bo lahko…
     
    Plan je padel. V ponedeljek so orientalski plesi. V torek tai-chi. V sredo in četrtek bom pa kombinirala plavanje, aerobiko in če se mi bo ljubilo, še kaki pohod na Pohorje. Ta zadnje sploh ne bi bilo slabo, glede na to, da sem ne dolgo nazaj odkrila, da pa z kondicijo ne briljiram ravno. Razsvetlitev sem pa doživela na območju S. Primorske, ko sem po vzpenjanju po številčno množičnih stopnicah skoraj spustila svojo dušo…Jap, to zna biti precej nerodna zadeva, sploh če si v družbi kakega simpatičnega osebka, kateremu je 2-3x tedenski pohod na Šmarno goro mala malica.
     
    Čez vikend pa upam, da bo padel kdaj pa kdaj badminton…in še kaka aktivnost seveda .
     
    Eto, zdaj pa samo še v napad. Na easy.
     
     
  20. leila.
    ZGODBA Cherokee Indijancev
     
    Nekega večera, je star Cherokee Indijanec govoril svojemu vnuku o borbi, ki se odvija znotraj vsakega od nas.
    Rekel je :« Vnuk, poglej tu gre za dva volka.
    Eden je hudoben:
    jeza, zavidanje, žalost, obžalovanje, pohlep, vzvišenost, samopomilovanje, krivda, maščevalnost, lažnivost, oblastništvo in egoizem.
    Drugi je dober:
    veselje, mir, ljubezen, upanje, zdrava pamet, ponižnost, prijaznost, radodarnost, plemenitost, resnicoljubnost, sočutje in zaupanje.«
     
    Vnuk za kakšno minuto pomisli o tem in vpraša starega očeta:
    »Kateri volk zmaga?«
     
    Stari Cherokee preprosto odgovori:
    « Tisti, katerega hranim.
     
     
     
  21. leila.
    Še zmeraj mi pa ne znese, da ne bi obujala spominov na naju. Sploh, ko sem na motorju... Pogrešam najine skupne furce, ki so bile zmeraj zanimive, sama vožnja pa pestra in dinamična. Zdaj sem bila nekaj časa čist ok, danes mi je zopet težje pri duši. Morda zato, ker zopet hodim v LJ? V mojo trdo bučo si moram dokončno vcepit, da je zadeva zaključena. Na mojo nesrečo. Ali srečo? Kdo bi vedel...
  22. leila.
    Evo, ravnokar sem se vrnila na naš Štajerski konec. Vikend je bil nadvse zanimiv.
     
    Zopet so se začela predavanja in zato jo je treba pičit v petek takoj po šihtu v prestolnico. Tokrat bi me bilo treba sicer za ušesa, ker sem si privoščila špricanje.
    Pa kaj; enostavno se mi je začelo rolat, ko sem samo pomislila na to, da bi morala v tako krasnem vremenu pol dneva prečepet med štirimi stenami. Jap, definitivno je treba izkoristiti sončne žarke in jo nekam mahnit.
    Tako je v petek zvečer padla med nami, tremi Solo Riderji debata, kam in kako…A se zapeljemo proti Primorski? Itak!
    Ok, pa gremo pogledat v Lipico…
     
    Pet osebkov se nas je zbralo pred Paviljonom in smo jo pičili proti Postojni, kjer so se nam pridružili še 3 osebki z dvema motorjema. No ja, nismo ga ravno pičili, vsaj na začetku ne. Naš 'vodja' je namreč vozil , kot da smo penzionerji. Ko smo ga prehiteli, ga pustili od zadaj in na prvi postojanki malo 'okregali', se je stanje za nekaj časa izboljšalo. Kasneje nam je sicer pojasnil, da če zapelje z večjo brzino skozi ovinek, da mu spodnaša zadnjo gumo. Ok, cincanje opravičljivo.
     
    Je se pa na prvi postojanki zgodilo še nekaj nič kaj prijetnega…namreč moj Eli nikakor ni hotel vžgati in me je bilo treba potisnit… Pa kaj si ti nor, to mi je pa dvignilo dekl…pa ja ne vozim Ducatija, da me bo treba porivat! Nagajal mi je še parkrat, tako da ga bo treba odpeljat na rahel pregled in 'zdravljenje'…
     
    No, od Postojne naprej je vožnja bila fantastična. Bili smo zelo pisana druščina in med nami je bil tudi dečko s cestnim motorjem…Nekaj časa je pridno vozil v koloni z nami, potem se mu je pa odpičilo in gasa naprej.
    Sfuzlalo pa se je tudi še trem(vključno z mojo malenkostjo) in smo jo užgali za njim. Cesta dokaj prazna, asvalt dober, krasni, odprti ovinki…Madona, je bil užitek…
    Čeprav je pa 'vodja' potem kregal nas, da vozimo ko norci in če bi se radi ubili in bla bla bla….ma sploh ni bilo nobene krize…pač ima navado, da pri svojem čebljanju zadeve precej obarva…kdor ga pozna itak ve, da je sicer krasen človek, ampak da ga je treba jemat malce z rezervo in je fino, če enostavno lahko določene stvari preslišiš… sicer pa, med vožnjo vsaj kanček adrenalina mora bit, a ne…
    Ko pridemo v Lipico, ugotovimo, da imajo dan odprtih vrat. Tako smo si ogledali nekaj konjev in kobil, sicer se ni nič kaj ekstra dogajalo, ker so prireditve bile že dopoldan.
    Nismo se zadrževali dolgo, ker nas je cesta vlekla naprej. Ura je bila okrog petih in treba je še bilo izkoristit preostale urice…Padla je odločitev, da jo mahnemo še v Ilirsko Bistrico na sladoled.
     
    Cesta do Ilirske je res fenomenalna, narava je lepa, pa tudi sladoled je bil njami njami, torej nismo zgrešili niti malo.
    No, potem pa v smeri Knežaka nazaj proti Postojni, Vrhniki in Ljubljani. Jaz sem sicer hotela nadaljevati pot proti domu, vendar me je družba z mukami prepričala, da nima smisla, ker bom do Štajerske ratala od mraza trda…In res je okoli 20-21 h zvečer na motorju ful hladno. Kljub vsej bojni opremi na sebi. Pa tudi vožnja po trdi temi mi ni ravno v največji užitek...
     
    Dan smo zaključili, kot se spodobi, v R-baru.
     
    No, danes me je pa družba pospremila proti domu. Števec se je zopet obrnil za par sto km.
     
    Tako sem vikend preživela na najboljši možen način…z občutkom svobode in z vetrom v laseh.
     
  23. leila.
    RDEČA, ORANŽNA IN RUMENA HRANA NAS PREPLAVI Z ENERGIJO IN POŽIVI, MEDTEM KO NAS ZELENA, MODRA IN PURPURNA OHLADI IN POMIRJA.

     
    RDEČA energija spodbudno vpliva na reprodukcijske organe, zvišuje toploto in telesno temperaturo, pospešuje kroženje krvi in sprošča adrenalin. Z rdečo hrano povečamo zalogo energije in življenjsko moč, preženemo utrujenost in potrtost, v hladnih dneh pa lažje odpravimo kronično premraženost in prehlade.

    ORANŽNA energija je topla, napolnjuje nas s telesno energijo, krepi imunski sistem in varuje kožo pred staranjem, vpliva na čustveno moč in preganja napetost, blaži notranjo stisko, strah pred spremembami in spodbudi um. Ker pospešuje prebavo, je tudi primerna za vzbujanje apetita.
     
    RUMENA barva sonca je vir energije, ki je oplemenitena z razumom, ta pa hrani in spodbuja delovanje možganov, vpliva na dobro voljo in harmoničen odnos do življenja, vzbuja optimističen pogled na svet in premaguje izčrpanost. Rumena hrana očiščuje telo in čisti kri, krepča želodec in živčevje, odpravlja prebavne motnje in polepša polt.
     
    ZELENA barva iz sredine barvnega spektra je barva narave, ki je zdravilna, osvežuje in obnavlja, vzpostavlja ravnotežje med kislostjo in bazičnostjo v telesu, ter prinaša notranji mir. Zelenjava in sploh zelene rastline vplivajo na telo alkalno, so odličen vir balasta in naravnih vlaknin, sem pa sodijo tudi mleko in mlečni izdelki, ki so nastali iz trave. Zelena energija vpliva na srce, znižuje krvni tlak, pomirja živce, blaži napetost in čustvene težave, sokovi zelenega sadja in zelenjave pa pospešujejo prebavo, očiščujejo telo in iz njega odplakujejo morebitne škodljive odpadne snovi.[/color]
     
    MODRA energija prinaša spokojnost, sprošča duha in ga osvobaja spon, strahov in drugih okov, odpravlja nespečnost in pomirja misli, če pa je je preveč, lahko povzroči potrtost. Hrano modre in indigo barve lahko uživamo tudi kot zdravilo, saj znižuje temperaturo, hladi in pomaga pri vnetjih.
     

    VIJOLIČNA in indigo energija s spodbudnim vplivom rdeče barve zelo hitro nihata, in čeprav so tovrstna živila zelo hranljiva, telesa pretirano ne poživijo. Se pa zato človek s tovrstno prehrano zlahka poveže s svojo duhovnostjo, intuicijo in notranjo modrostjo, ter tako dopusti, da se njegova energija enakomerno pretaka, ter vzpostavi ravnotežje med dušo in telesom.
  24. leila.
    Sprostimo se lahko s pomočjo alfa treninga:
     
    Z zaprtimi očmi si skušamo čim bolj živo predstavljati posamezne barve po sledečem zaporedju:
     
    rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, lila in vijolična.
     
     
    In napetosti se razblinijo.
×
×
  • Objavi novo...