Zase zanesljivo vem, da to deluje. Moje misli vplivajo na moje življenje, bolj srčne kot so, prej in v večji meri se udejanjijo. Prepričana sem celo, da se da z načrtnim usmerjanjem misli v določeno smer bistveno spremeniti svoje življenje in doseči cilje, ki se nam morda zdijo neuresničljivi. Za Pokemone sem nekoč brala, da so narejeni, da poneumljajo. Moja otroka sta jih preživela brez kakšnih posledic, sta se pa ob njih učila agleščino že v vrtcu in v takrat še dokaj materialistčnem svetu začela razmišljati o nadnaravnem, kar se mi sploh ni zdelo slabo. Mislim, da take na hitro in površno narejeni idoli niso dovolj sugestivni, da bi se lahko v kakršnikoli obliki materializirali, so pa droga, ki omalja in odvrača od usmerjenega mišljenja, to pa ja.