Tole sem enkrat dobila na mail in sem si shranila, ker se mi zdi, da je tako lepo in resnično napisano OSAMLJENOST KOT NUJNA SITUACIJA Osamljenost je neke vrste prisilno samo- spogledovanje v sebe in v svoje zmožnosti, kapacitete, želje in analize. V tem razdobju je človek prepuščen goli resnici svojega bistva in če ima kaj ljubezni do sebe bo vse naredil, da iz tega kar nosi v sebi, nekaj napravi. Za začetek razmišlja kako naprej, kako naj iz tega stanja ustvari nekaj kar ga bo oplemenitilo in da mu bo prineslo v končni fazi tudi zadovoljstvo. Če je v njem velika želja nekaj ustvariti, se v njej skriva tudi veliko ljubezni in le ta naenkrat v človeku obudi moč volje, ki da mislim moč delovanja. Osamljenost je božji blagoslov, ki pomaga, da se iz globine podzavesti pririne na dan želja, o čem si še kot otrok sanjal, da bi se s tem ali onim delom ukvarjal.Vsak nosi v sebi nekaj, a si ne upa radi drugih to prenesti na dan. Spomnimo se kako je praktično iz nič nastal veliki pok in iz katerega smo vsi mi kot atom izrasli v to kar smo danes. Tudi ta začetek vseh začetkov je nastal iz ljubezni do sebe v samoti največjih samot. V notranji modrosti osnovne svetlobe, se jo je ljubezen dotaknila in ji dala idejo o razpustitvi nešteto zaprtih idej, ki naj bi se razpršene v neskončnosti, same v svoji svobodi in ljubezni do njihovega osvoboditelja obujevale v lastni svobodi in modrosti ter skozi evolucije vračale nazaj k svojemu roditelju, katerega bi razveseljevale in mu dopolnjevale moč iz katere je vse nastalo. V polariteti okolice danes, se v človeku poraja inat, trma ali želja izpolniti svoje poslanstvo in vsako od teh in njimi podobne komponente, se v pazljivi količini,( tako kot začimbe pri kuhanju), vzame prava mera vsega in namesto osamljenosti se v človeku prebudi močen duh notranje dejavnosti, kateremu sledi zadovoljstvo in zadovoljstvo tistih, ki to obkrožajo.Že to je velik napredek, če človek v tem razdobju v samo- izpovedi globoko v sebi prizna lastne krivice in oprosti drugim, kar bi drugače pomenilo, da vendarle spozna kaj je to vest. V kolikor pa v njem prevlada ena od tistih komponent, kot so samo- usmiljenje, izgubljenost, žalost, deprimiranost se iz tega lahko razvije le eno, a to je isto kot da bi po malem začel uničevati vse kar si ustvaril v življenju lepega v svoji duši in dobrega okolici. Osamljenost ima mnogo obrazov, zato se iz nje lahko rodi mnogo prelepih sprememb in odkritij. One so enake kot čudež rojstva, zaljubljenosti one so končno trenutek odkritja in razkritja sebe v vsej svoji resnici in tudi lepoti; vse to nudi le osamljenost.
