Jaz sem že vse življenje v bloku (se selim kot ciganka), je fino, ker imam vse pred nosom, pa komot sem - plačam čistilko in košenje trave. Sosedje so tokrat sanjski za spremembo od prejšnih hudičev (no, če odštejem pohotnega soseda), mi gre pa na živce ta beton, pa te flavzarce, ki sedijo na klopci in opravljajo vse kar leze in gre. Na živce mi gre, ker nimam zasebnosti - če grem na balkon ali na okno, vidim druge frise na oknu/balkonu (oni seveda mojega ), pa kake gate in modrc ma kdo, ... sej ne vem kam bi gledala. Na živce mi gre, ker stanovanje ni moje, pa ga ne morem preurediti po mojih željah. Najbolj pa mi gre na živce in v nos cigaretni dim - iz vseh balkonov in oken mi nese v stanovanje K sreči imam le nekaj minutk hoje do trave, travnikov, potočka, jabolk, ki jih včasih rabutam , ampak to ni to. Tako da včasih menjam - grem v mamino hišo, ona pa sem. In tam uživam med samo travco, živalmi, lahko naga letam okol hiše, pa me nihče ne vidi, ležim na balkonu in gledam zvezdice, pa čričke poslušam, muziko lahko nabijam noč in dan, nikjer nobene človeške face, mmmmmm, raj na zemlji. Edino belih sten pa tud jst ne maram, bi mela vsak prostor druge barve