En dogodek mi je padu spet v naročje, ko mi je dalo misliti, če so mogoče kje kakšni angeli varuhi nad nami ali kaj podobnega. Spada v šport in duhovnost... kako pripravno . No, se furam z bajkom, čisto frišen iz servisa... sliši se samo tisti podmazani zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz... vse teče ko švicarska urca... pa se peljem iz Celja proti Trojanam in se poigravam z mislijo ali se naj peljem skozi Žalec ali naj grem okoli po glavni. Zdej, če grem skozi to pomeni ustavljanje pri vseh pešcih, semaforjih in luknje v cesti, desno kanali, skratka bolj koncentrirana vožnja a tako počasnejša, da lahko kej vmes prigriznem, popijem, lepo na izi... jeba je potem spet na magistralko, ker tam ga toti štajerci nabijajo do amena. Zdej, če grem naokol mam pa mir pred vsemi temi zajebancijam, lepo vlečem naprej in to je to... in ponavadi, če sem sam, grem mim po magistralki... ampak zdej sem šel pa skozi... ha, pazi zdej... grem malo ven naprej, ko so že vrstne bajte ob cesti in naredi plink... zajla za zadnji menjalnik šla... ketna se nabila med zobnike in okvir, v tistih cetnih šuhih sem gibljiv v radiju desetih metrov... praktično brez cajga... pa k dežju se pripravlja Potreboval sem majhen križni šraufenciger in pogledam naokol... sem se pa ustavu ravno pred avtomehanično delavnico in nikjer nobene žive duše, le pred delavnico dva tipa čvekata... itak, da sem dobu vse kar sem potreboval, pa še mal smo počvekal... fora je v tem, da če bi se mi to naredil na magistralki par deset metrov stran bi moral zalaufat ljudi, da bi nekdo prišel pome Če bi hotu u Žalec bi mogu itak naokol hodit, kar je samomor, pa še sanjal se mi ne bi, da je tam ena avtomehanika... Let there be light...