Descartes v svojih "Meditacijah in dokazu za obstoj boga" razonira in išče oporno točko, ki mu bo služila za "baseline". In je cela jeba, kar je potem tudi Einstein pokopčal. Enostavno ni nobenega sidrišča, nobene trdne podlage kamor bi se prijeli in rekli "no, ok... to je T(0,0) (Tudi koordinatni sistem kozmosa je ekstrapoliran iz zemlje, pa čeprav se ta giblje... ). No, in potem počasi stuhta, da je ves pojavni svet spremenljiv in nezanesljiv in da o tem svetu pojavnosti ne more izreči nobenega dejstva z gotovostjo. Poda primer sveče... je takšna in takšna, ima takšen vonj, barvo itd. ampak ko jo približaš ognju spremeni skoraj vse atribute, ampak je še vedno ista tvar... v drugačnih okoliščinah. Enako npr. pravimo, da je trava zelena... jok, brezbavna je... nobena stvar po sebi sploh nima barve, temveč zaradi svojevrsne strukture odbija samo določen spekter sončeve svetlobe... al pa v modrih ali življenskih mislih piše, da te vsakdo lahko vidi, le redkokdo te pa čuti... ali pa Kant, ko govori o "das Ding an sich"... ali pa jogiji, ko govorijo o svetu pojavnosti kot o "maji" ali iluziji. Vse to so različice enega in istega fenomena. No, Rene potem pravi, da mora dejansko ovržti vse ostale pojave, le dejstvo, da misli, da sploh o vsem tem premišljuje, ga navaja k zaključki, da on pa JE... in to je njegovo sidrišče T(0,0). No, ti si pravil, da nekdo ne more biti nič... jaz sem ti pa hotel povedat, da po Descartesu res ne... po Sartru pa... vse je odvisno komu verjameš... P.S. edin zdej, če obstaja človek, ki pa ne misli spljoh... pol bi pa lahko rekel, da tut on ni in ima nekaj možnosti, da je NIČ