nimbus

Egoizem obstaja že od nekdaj... je v vsakemu izmed nas. Tisti, ki reče da je neegoističen...laže ali pa je res nekaj posebnega :-) No, jaz mislim, da so bile v zgodovini revolucije, ki so pomagale spremeniti miselnost ljudi in da se bo tudi globalizacija, takšna kot jo poznamo danes, spremenila. Nekateri pravijo, da človeški egoizem in pohlep nimata dna. Jaz sem optimist in upam, da bo prišlo ob določeni kritični masi polarizacije, do družbenih sprememb, ki bodo imela globalni, pozitivni učinek. Večina ljudi misli, da je nekaj posebnega (in tudi smo v določenem pogledu), ampak ne more biti vsak predsednik česarkoli itd. V ljudeh bo zrasla skupna zavest, da smo nekaj več kot homopožeruhi. Zavladale bomo človeške (naravne) norme. Adijo rimsko pravo. Če ti ni dokazano, da si kriv, potem nisi... He, he, yeah right and piggs fly

En tipp. Mož naj pogleda na katerih kanalih in pod kakšnim psevdonimom irca in poskuša vzpostaviti kontakt z njo pod njej neznanim psevdonimom. Trajalo bi malo dlje, ampak ob bi ji lahko (treba biti spreten) postavil problem pred oči, da bi ga uvidela in začela reševati. Ker ne bi vedela, da je to njen mož bi ga upoštevala objektivneje. Kot sem rekel... just a hint. Lp

Ja, res je. Žalostni ljudje iščejo veselje v veselih ljudeh, vendar gre tu lahko za črpanje tuje energije. Zato je tista trajna in permanentna sreča tista, ki jo črpaš is sebe in ne potrebuješ veselih ljud okoli sebe. Ko jih pa imaš (in takrat jih tudi imaš) se pa lepo dopolnjujete. Duhovnost vodi do osebne sreče, če si zanjo dovolj odprt in dovzeten. Sami sebi smo najboljši zdravilci... Pa veliko duhovnosti v novem letu in moči, da bi znali prestati hude trenutke in ne izgubili svoje vizije in upanja. He, he, zdej pa že pretiravam...

This is what you get This is what you get This is what you get when you mess with us And for a minute there, I lost myself, I lost myself And for a minute there, I lost myself, I lost myself For for a minute there, I lost myself, I lost myself For for a minute there, I lost myself, I lost myself Phew, for a minute there, I lost myself, I lost myself

Humor ti pa sede... Svaka čast

Dobro vprašanje... Najprej bi bilo smotrno, da definiramo etično služenje denarja. To si predstavljam kot služenje denarja z dejavnostjo, ki je družbi koristna in jo potrebuje (ima tudi vso legalnost in legitimnost) po eni strani, po dru si pa kot posameznik prislužimo toliko finančnih sredstev, da lahko zadovoljujemo svoje potrebe do določene stopnje. O.K. s prvim delom stavka nimam nobenih problemov in se mi zdi čisto ok, v drugem delu stavka pa preidemo že na subjektivnost in na oceno, koliko dodane vrednosti smo mi pri svoji dejavnosti zaslužili ali "po domače " zaračunali. Ker s dejavnostjo zadovoljujemo najprej primarne potrebe, kot so hrana, dom, obleka itd., potem pa segamo čedalje proti vrhu (se stopnjuje do naj luksuza, naj razkošja) je tu vprašanje koliko tega mi je kot posamezniku še potrebno in če ni, kaj na s presežkom naredim. Lahko spustim cene ali pa presežek enostavno doniram. Vendar kar sem hotel v bistvu povedati je, da je vprašanje bolje zastavljeno takole (ga bom razvil). Kupec in prodajalec lahko skleneta posel pri ceni, ki je določena v določenem inervalu. Npr. od 10 do 15 SIT imata kupec in prodajalec pri sklenitve posla (glede na proizvodnjo, tržne pogoje itd.) dobiček in sta zatorej zainteresirana za posel. A se morata cenkati, ker hoče vsaka stran čim več, a minimalni pogoj za nakup je 15 SIT oz. 10 SIT za prodajo. Po kakšni ceni steče posel je seveda odvisno od pogajalske pozicije, ampak vprašanje je kolikšen del je še etnično upravičen in družbeno sprejemnljiv? Ali naj vse dobi kupec ali prodajalec? To razmišljanje na posameznem primeru lahko posplošimo in razmišljamo na makro ravni, ko govorimo o pomoči državam tretjega sveta, dolžniški krizi osemdesetih let itd.? Vsi hočemo čim več. To je tržna logika. Ampak koliko tega čim veš si res zaslužiš in ti jih je tudi z etničnega vidika priznanih Hmmmmm... Vsaka slika ima svojega malarja Etika je pa verjetno povprečje tega pa-pa

Kitty, tole si pa prav lepo napisala. Po mojem je keč v tem, da se kot ljudje lahko hitro postavimo v vlogo žrtve - tistega tipa, ki je pristal na krožniku. Če se dobr spomnim, je bla ena fora da je bil še nekaj nezavesten ... skratka, pozabil sem, ker mi je čisto mimo, ampak tip je bil mazohist in je tako hotel. Posegati v svobodno voljo ljudi je pa moralno vprašanje. Družba u obče to ne tolerira... in ona tudi postavlja meje in merila za oceno moralnosti. Skratka, kaj sem hotel... ja, si pa mogoče težje predstavljamo, da nas kakšen kitajec ali japonec (kdorkoli) pomaka živega v vreli vodi. Tako bi bilo meso bolj meho in na krožniku okusno Rešitev: poskrbi, da ne pristaneš na talerju ...

Hmmmmmmmmmmmmm.......... Hope not

Potem imunsko zaščiten proti migreni Kuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuul luma&otožna... vaju kdaj boli glava

He, he jst tuki neki objavljam potem pa vidim, da si astra in aakhut že dve strani kopja lomita... Bemo boga

Ej, glede samozadovoljevanja sem se tudi jaz spraševal, koliko je kaj normalo, kaj počnejo drugi i to. In sem imel različne iskušnje. En kolega sploh ne... kao, on čaka žensko magari dve leti. Veste kaj je to ...dve leti!!!!! Ampak s ta drugim sva si pa bolj podobna No, tko v povprečju dvakrat do trikrat na dan. Zdej ko je malo (ampak res malo ) več pameti v zgornji glavi, ampak prej pri 16,17 itd. je bilo pa res noro. Še sedaj me včasih prime, tko prešine kakšna fantazija in se ji ne morem upreti. In to sploh ni nujno, da je res prov tista bejba iz reklame (plastika), lahko je neki čist drugega, npr. prostor, ti nekaj sugerira pozo itd. Ali pa na avtobusu, pa vlakih, skratka domišljija nima meja. In takrat te pač zagrabi in moraš opraviti, ali pa hodiš s kljuko naokoli. Za to so pa pripravni WC-ji. Samo to mastrubiranje itaki ni niti primerljivo s sexom, ker se (vsaj pri meni) opravi na hitro, tolko da pride sprostitev. Ko gledam kakšen erotičen (ne porno) film, pa vidš žensko tam na postelji kako se grabi za prsa, boža in zvija. Potem počasi roke hlastajo za gozdičkom in .... Tko, ful predigre. To se mi je vendo hcno zdelo, sam ne vem kako je to pri ženskah!?! Ali je res tako? Skratka, hočem reči, da si ne predstavljam tipa, ki mastrubira in si hkrati boža bradavičke ali grabi za zadnjico Al pa, kej veš In mastrubiranje ja, če partner zato ni prikrajšan x!x

Sej ne, da bi se šel besedno igro, ampak tu neki ne štima: Naj ti pojasnim logiko. Si v gozdu - dejstvo. Aha si lačen. Kaj moraš narediti, da ne boš več lačen. Dobro, meni je logično da ujamem žival in se nahranim. Lahko bi jedel tudi plodove. Nema veze. Ampak tu JE logika. Lahko jih tudi enepar zmolil, ampak verjemi... ne bi pomagalo. Hja to lastnost si mi kratko in malo podtaknil. To me spominja na tiste debate o ženski enakopravnosti. Lahko smo enakopravni a nikoli enaki. Dejstvo je, da se razlikujemo. Umska izbira? Kako to veš? Itak

Hja, se strinjam, da sta si filozofija in logika tesno medsebojno povezani... z drugim delom se pa ne strinjam. Sej logika je konec koncev domena ljudi in jih loči od živali. To je tista naša lastnost, ki nas dviga nad ostalimi živimi bitji. Nekako čutim kam pes taco moli in če se motim me popravi. Lej, nima vsak svoje vere, obstaja velika večina ljudi, ki še niso začutili tisto višjo bližino, zatorej v njej ne najdejo tako zlahka odgovore, kot oni drugi, ki jim je bilo le to dano oz. so se do takega stanja sami dokopali. Zatorej je povsem umestno, da uporabljaš za svoj obstoj tiste pripomočke, ki jih imaš. In če je to logika, je potemtakem logika tista, ki te pelje skozi življenje, ki je pa itak sestavljeno iz toliko poglavij, da se tudi osebnost njena zmožnost doumevanja sveta tekom življenja spreminja. Torej logika danes, vera jutri. In ko pišeš, da je filozofija produkt obupa uma... tu si ga pa res pihnil. Tu te v bistvu sploh ne razumem, kaj si hotel povedati. Filozofija je produkt radovednosti, ki te sili da si skušaš določene pojme razjasniti in jih ne jemlješ kot same sebi umevne. Lej, jaz sem mlad in filozofija je moj hobi... nasploh debate, različna mnenja in to... In mi je pri tej mladosti dokaj jasno, da tiste višjega smilsa ni in da ga mora najti vsak za. Vsaj za zdaj. In verjemi, moj um ni obupal saj je prišel do pomembne ugotovitve. Namreč, da absolutnega smila NI. Ti si smiseln nekako (to veš ti), jaz tudi, verjemi in vsi ostali tudi. Vendar vsak po svoje. Lahko bi zanikal svoj um, sprejel kakšno fanatično vero in se razstrelil pred tvojim dvoriščem. Izgovor: vodil me je sam bog. Je to opravičilo? Je to odgovorno dejanje? Lažje se biti slep in živeti v slepoti. Ampak to je dano samo nekaterim. Pa lep pozdrav...

Kaj pomeni, če nekaj ljubiš? To pomeni, da tisto rad imaš, se s tistim rad ukvarjaš itd. No, jaz ljubim filozofijo. Pa ne tko, da bi spal z njo Sej, veš, knjige in to. Rad imam takšne texte, ker ti pokažaje več plati ene zadeve in ti ne povejo npr. ta je ta prava (ker nihče ne ve, katera je taprava). Odločitev je tvoja. Gre za interpretacijo... Sem bil bolj jasen

Vidiš tkumar, tudi jaz sem se in se še vedno ukvarjam s takimi in podobnimi vprašanji. Ljubim filozofijo. No in prišel do sklepa, da nekega absolutnega smisla, ki bi ti ga lahko na tem mestu posredoval, ni. V ta kontekst paše misel:"Kaj bi dal, da bi bil slep!" No, zaradi tega je tudi Nietsche napovedal propad človešva in zanikanje vladajočih družbenih modelov, ker je trdil, da je bog mrtev. Tako je postal človek sam samcat, osamljen sredi velikega sveta in spoznal, da je odvisen samo sam od sebe. Razvijajoča znanost je pa še povečala ta že dokaj velik svet s svojimi odkritji na področju vesolja itd. In potem se vprašaš, kaj za hudiča jaz zdej počnem tuki, če me bo čez toliko in toliko let pobralo, jaz pa zdej garam kot norec tukaj, da si bom nekaj ustvaril, kar v končni fazi sploh ne bo šlo z menoj in bo s časom vse propadlo? Zakaj celotna populacija homosapiensov potemtakem gradi, proizvaja, ustvarja vsemogoče stvari in nekako skrbi za svoje potomstvo? Zakaj ne porabimo tistega kar imamo in končamo svojo odisejado na tem lepem planetu. Ali bi bilo narobe, če ne bi skrbeli za svoje potomstvo oz. ga sploh ne bi imeli ampak bi imeli orgije do konca življenja in potem KONEC. Zakaj počnemo določene stvari, katerih namen ne znamo in nismo zmožni razložiti. Potemtakem le nismo tako premišljena bitja za katera se imamo in nas v veliki meri vodi prvinski nagon po ohranitvi, skrbi za potomstvo... čeprav ne znamo odgovoriti na tvoje (tkumar) zastavljeno vprašanje. Lahko najdemo svojo srečo oz. tolažbo v veri v posmrtno življenje, reinkarnacijo, nebesa itd. Ta verovanja nam pomagajo pri tem tvojem vprašanju, ki je tako zapleteno kot gordijski vozel in hkrati tako enostavno. Vem, kaj vprašuješ a ti ne znam odgovoriti. Dokler pa nekaj ne znam odgovoriti in nisem v to prepričan, do takrat absolutnega smisla ni. Si le ti in je svet... deluj kot veš in znaš.. vzemi kar želiš in daj kar se ti daje!

GOVORI KOT VEČINA, MISLI KOT MANJŠINA

Hja, laja laja a ne grize No, jaz bi v takšni situaciji verjetno dal tisto kar potrebuje in po čemer hlepi. Meni to pač ne bi bilo težko oz. bi ne zaradi tega ničesar izgubil, po drugi strani bi pa verjetno njo razveselil oz. ji dal tisto potrditev, ki jo samo tako očitno potrebuje. Vsak ima svoj način, da se drži nad vodo. O tej temi bi se pogovoril z njo, če bi imel feeling, da jo hočem spoznati in bi lahko bila kul frenda. V tem primeru bi pač hotel, da vsaj pred malo ne igra, če mora že pred drugimi. Drugače bo morala pa to sama ugotoviti in šele takrat bo tudi pripravljena, da si uredi življenje brez maske. pa-pa P.S. Nerad svetujem, ker so nasveti dvorezen meč. Za enak problem vsakemu svojega. Ampak ta situacija je zanimiva in me je pravzaprav iztrgala od dela.

Alkohol je moj idol

Ej, pokowc, tole bi bilo dobro povedati kakšnim vodilnim ljudem, ki imajo karizmo, moč in vpliv s katerim "bi lahko" premaknili določene zadeve pa jih ne. Je veliko stvari oz. področij, kjer definicija človeka kot naprednega bitja izpade naravnost smešna. Glede mojega prejšnjega posta sem pa hotel v bistvu reči, da je to običaj, ki ga sprejema splošna družba v kateri živimo. Tako obstajajo plemena, kjer smrt sploh ne jemljejo kot nekaj končnega ampak v stilu"pač bil je tu in zdaj je šel". Kam? Who cares? Bodimo optimisti in recimo, da na boljše. Šanse so itak 50/50. No, ker smo pa na drugi strani tudi napredna bitja in razmišljamo s svojo glavo, pomeni da imamo svoje mnenje, svoj karakter, način izražanja... in način spomina na svoje bližnje, ki jih ni več tu. Če jih zadovolji pohod na britof... hvala bogu... pa naj romajo. Ampak, če in poudajam če je res inkarnacija in te zadeve, potem nek grob oz. place kamor hodiš in se čutiš blizu pokojnemu nima več smisla. Ali ga čutiš ali ga pa ne. Ikebane gor ali dol... nima nobenega smisla. Edino v primeru, če odprem svečarno tam zraven - kešaka bo zihr. However, tak jst mislim No, pa veselo romanje

A se bo nam tut x!x

Bojijo se, da bi se njim to pripetilo. Sočustvovanje je dvorezen meč x!x x!x x!x

Skratka! Tisti, ki so mi kdajkoli kaj pomenili, so v mojem srcu vsak dan 24/7. Zato ne potrebujem 1. novembra in družnega sočustvovanja do umrlih. To moje čutenje do določene osebe je samo moje (osebno doživljanje) in ne neki romarski pohod.

Ravno prav Ej, tegale prvega novembra itak nisem in ne bom nikoli štekal. Kao, družba si je določila en dan na leto in vsi ljudje družno romajo po britofih kot zmešani, pa še tako čudno vzdušje se mi zdi... preveč turobno. Zakaj ljudje to počnejo? Ali se bojijo smrti? Zakaj jo sprejemajo z žalostjo in strahom? Zaradi tega, ker je ne poznajo in česar ne poznaš, se bojiš? Tko, malo za razmislit. Življenje je prebujanje in umitranje, vsako leto cveti in odmira.... ritem življenja. In če bom zgnil na kakšnem polju ali me bodo požrli volkovi... who cares.... sej je sam body.

Ich bin ein Berliner! P.S. To je namreč berlinski krof, le da J.F.K tega ni vedel. Še dobro, da ni imel govora v Hamburgu