nimbus

aja... treba ga je žgat v telesu in v duhu.

mene je na budizem opozorila odlična hessejeva knjiga siddharta, ki sem jo požru v trenutku. druge takšne neposredne literature ti ne morem direktno proporočit. budistična biblija, dhammapada, se najde tudi v slovenskem prevodu, ampak takšna besedila so vedno alegorična, metaforična in tako naprej, zato je tu vedno problem razlage. z neta sem si tut povleku "encyclopedia of buddhism" (robert buswell), ki je dobra za propozicionalno/faktično/zgodovinsko/fakultativno znanje. to poudarjam zato, ker naj bi bil budizem predvsem življenska praksa. no, če te zanima, obstajajo tudi podcasti, ki si jih DLjaš preko i-Tunes-a oz. greš direktno na stran zencast.org. to včasih poslušam zvečer v postelji namesto pravljice za lahko noč. najboljš se mi je vtisnil paul schwartz (bodhidharma to america). on gre dobesedno na polno.

spis z naslovom "k subjektu in objektu". kao, da je ta razmejitev na nek način umetna. na eni strani imamo abstrakcijo psihičnega jaza, ki se po kantu imenuje transcendentalni subjekt. ta naj bi vseboval kategorije, ki objektivirajo svet. ampak ko subjekt opazuje samega sebe to vedno že počne preko taistih spoznavnih kanalov, kot to počne z ostalim zunanjim svetom in po tej logiki je subjekt sam veliko bliže objektu. tudi če iz subjekta odstraniš vse kar paše k subjektu, pravi adorno, ostane samo tisti JE. a veš... kao... svet JE. po drugi strani pa subjekt ravno s svojim spoznavanjem objekta subjektivira objekt. spet distinkcija med pojavom in stvarjo na sebi. zato naj bi bila meja med subjektom in objektom zelo tanka in kolikor močno zareže v objekt, prav nič ne prihrani za subjekt. gre se pa za metafiziko. ker po kantu in predvsem po nietzscheju, se je metafizika spustila z nebes na zemljo, kar je tudi bistvo, recimo, schopenhauerjeve filozofije. metafizika v tem smislu ni neko onstransko, nemanifestirano, neki boljši svet nekje tam v nebesih, temveč je tu in zdaj, samo dostopna ni iz prve roke. in za schopenhauerja je glavno metafizično počelo ravno volja, medtem ko je predstava le njena sekundarna izpeljanka. enako nietzsche s kritiko onstranstva. tko, da so to čisto filozofski teksti. vi mate verjetno to bolj z družbene, politične, sociološke plati. tut ne vem kako bi za zamegljenost med subjektom in objektom pasala med to frankfurtsko šolo, ki se je vseeno zavzemala za neke bolj praktične predloge in rešitve, kolikor sem zadnjič uspel prebrat.

ja, te astrološke fore so še sprejemljive. maš pa tut take k pravjo "ej, pa se nisem nič kriv... ona mi je dejansko padla gor."

antoninus, a si ti men reku, da imaš izpit ki se imenuje "kritična teorija družbe" al sem si to izmislu ker mam na mizi knjigo s tem naslovom, gre pa za več prispevkov avtorjev kritične šole (horkheimer, adorno, marcuse, hambermas, schmidt), ki sta jih uredila in spravila v kup žižek in riha leta 1981. me zanima, če mate to kej za čtivo na fdv, ker recimo zdele berem adorna in gre kar v redu v nemški idealizem in glede na to, da se s kantom rabno ne bavite, je to potem malo težje brati kar tako ins Blaue hinein.

negativna dialektika a la creme ampak sej veš kako je lahko negacija zgovorna. kakšen cankar bi recimo napisu ko me je foter nažigau po nagi riti se nisem ne vem kako sekiral; dobil in požrl sem svoje, moji grehi so bili poplačani. a ko je odločno molčal in me s hladnim in otrplim pogledom na živo prebadal, me je sama misel na storjena dejanja spravljala v neskončen obup. očitno nam preostane res samo še, da gremo na barikade.

boš šla čez. ti garantiram. čas pozdravi vse. sem imeu isto jebo. ampak ti povem, da obstaja dejansko več resničnosti. prav toliko, kolikor je ljudi. in pol se boš smejala, ko boš mislila na to. je pa treba cajt... to pa priznam. ampak, jebat ga... rome wasn't built in a day.

vem ja. je zelo tanka linija. celo pretanka. zato pa je tako malo srečnih parov. itak bi mogu tipa poznat. da ima karakter in to. ti povem, da so po mojih izkušnjah tipi taki zablojenci, da si prou ne bi želeu bit ženska, ker med to današnjo populacijo ne najdeš prav nič pametnega. A MA NAČ. ma, ti privoščim.... itak... vse naj in tko

ma z bivšim definitivno ne. to apriori, kategorično in principielno zavračam. pa dobro, če bi bla to neka mladostna ljubezen itd. ne pa nekaj bolj frišnega. to pa ne. je treba konkretno situacijo čutit. itak bi pa reku ok pejt. in če mi ne bi blo kul, bi se sam odmaknu. človek ma vedno lahko pod kontrolo samo svoje občutke. sam fora je, da je ljubezen od vseh občutkov najbolj fatalna. mislem... vsaj jaz jo tko doživljam. ni to tko, donc ena, čez en teden pa čisto neka druga. ma, to je cela jeba no... pa zakaj bi ti njega kratkočasila, bemo boga. veš kolim je dolgcajt. a boš kar vse crkljala

sem za špartansko vzgojo. zdej ti mulci so čist poženščeni in povsem jasno je, da prihaja do pomanjkanja stroge moške avtoritete. po nagi rit nažgat pa spat, ne pa novo večerjo kuhat. veš, postomderna je nasploh dezorientirala ljudi. včasih si imel vzorec, ki je bil seveda ideologija... ampak je bil trden privez in referenca. večini je kompas kazau na sever in večina je bila s tem zadovoljna. v postomderni ima pa že skoraj vsak nek svoj nov stil, pripada neki novi subkulturi, ki jo trenutno jemlje in zagovarja za absolutno in seveda jih zamenja ene par na leto itd. in podobno je z odnosi. malo s tem malo z onim. če mi ta ni všeč, si najdem drugega. kao, obstaja nekje idealen in popoln, ki bo bil popolnoma kompatibilen z menoj. in seveda obstajajo. saj prav na tem forumu tudi beremo takšne čustvene izlive. vsaj prve tri mesce ko bi jo nosu po rokah in bi jo najraje kar požru. tko, da... till death do us part or . . . get another prey. aliana, js te ne bi pustu... P.S. sam da nou pol, ko ga boš klicala in rekla "ej, dragi, dragi, umiram... pomagaj x!x ", pol reku "ma dej bivšga poklič mu je glih dougcajt." v smislu... tut fajn je, da tip ni ljubosumen, ampak en mečken pa vseen mora bit. pač, ljubezenska dialektika.

resnica je... samo kaj, ko ni samo ena

to je že res razlika, ampak običen človek ne razlikuje med stvarjo na sebi in njeno predstavo. tako, da v tem smislu še najbolj varamo sami sebe s svojimi prepričanji. tudi ta varijanta, da je nekdo "oh in sploh". to je avtovaranje a la carte. še vedno vztrajam na tem, da ko se srečata dva človeka, da se v bistvu srečata dve predstavi. in po večini ostaneta na stopnji predstave, odnos je pragmatično usmerjen v zadovoljevanje medsebojnih potreb itd. imanenco doživljanja pa skušajo črpati iz kamasutre in novodobnih erotičnih vodnikih. zato je v tem smislu varanje v bistvu le varanje varanja. mene pa zanima, če je varanje tudi če se samo držiš za roke ali pa objemaš ker, sej orgazem se tudi dogaja samo v glavi in ne telesu. če se že gremo fizikalizem. lahka gremo pa tudi v duhovnost. kristus pravi da če te zavaja levo oko, ne pomišljaj in ga izderi... če desno, prav tako. v stari zavezi se kaznujejo dejanja, v novi že same misli. kakšno zavezo imamo mladi v postmoderni, kjer ne obstaja več ustaljenih matric smisla sex&drugs&rock'n'roll al pa sex&drug&drum'n'base

js pa Kantu za ponedeljkovo pobiranje smeti tale strauss je bil antropolog, lingvist, filozof, strukturalist itd. bla bla bla... tale strauss je ustanovil pa fabriko za kavbojke. dočim tale strauss je bil pa filozof naravnega prava. k bi ga mogl pravniki poznat do obisti preden začnejo mahat s svojimi papirčki.

ja, sej to se mi ful čudno zdi. po mojem mora bit po še živ. mam ravno "naravno pravo" v igri od lea straussa, ki se je rodil l. 1899 in sem hotu prečekirat, če sta kej v sorodstvu.

zdej mi pa ni nič jasno. na wikipediji preverim levi straussa in je dana samo letnica rojstva, kao 1908... letnica smrti pa ne. in me zanima a ta tip dejansko še hodi po tej kugli

pikakonc. ja sej. to so tvoja stališča in to jih poveš partnerju in on jih sprejme al pa ne. to je v bistvu področje dogovora oz. etike. etika nima niti absolutnega niti aksiomatskega temelja, da bi jo dokazovali. ker ljudje povečini enako čutimo ob določenih situacijah, tj. se držimo kislo, ko smo prevarani, se dogovorimo, da si tega medsebojno ne počnemo. kao, golden rule, ki ga pozna vsaka religija tega sveta. v smislu ne počni drugemu tega, kar ne želiš, da je tebi storjeno. zdej, hotu sem pa povedat, da če pa aktivno sodiš ljudi, potem je pa svet sestavljen iz samih prasic in prascev. that's ego speaking. ker v totalu se ljudje baje itak nonstop krešejo. tega sicer ne vem, mi je pa tko reku en frend. js sem sicer mislu bolj, da jih zanimajo tut (oziroma predvsem) druge stvari. vendar človek vedno sklepa po sebi in to je njegova največja omejitev. homo mensura

nisem prepričan, da je problem samo v pozornosti. problem je v tem, da ljudje po telesu in nagonu nismo monogamna bitja, po vzgoji in zavesti pa predvsem to. tako pride do, včasih nepremostljivega, prepada. tudi mislim, da se ne vara načrtno... vsaj prvič ne, ampak je to posledica naše nastrojenosti nasproti svetu v smislu živahnosti in igrivosti. potem kasneje pride do navezave kjer pride ta kleš med telesnim in zavestnim do prave manifestacije. rad bi bil s tem in rad bi bil s tem. varanje je brezvezno obsojati apriori in to samo zato, ker je to obsojanje posledica priučene morale. tako kot je obsojanje marginalcev, klošarjev itd. in je klanjanje raznim managerjem in ostalim ritoliznikom (ponavadi zaradi osebne koristi), ki so dejansko vredni obsojanja, delo ničeve in črvive morale. samo pomisli zakaj se človek počuti slabo oz. negativno, ko ga partner prevara čisto slučajno ne zato, ker partnerju privošči svobodo, najboljše v smislu njegovih želja, rasti, itd. bla bla bla, temveč prav zato, ker si tega partnerja lastnimo, ga imamo za svojo lastnino, s katero upravljamo in se mora podrejati naši volji. zato se počutimo sploh prevarane, ne trpimo mi, trpi naš ego... duh ne pozna lastnine. sej vem, sej vem... praktično pač ego trpi. jebat ga. ljudje niso/nismo svetniki. ampak neko permanentno obsojanje je tu čisto odveč. lahka razbiješ stene, z glavo nabijaš 24/7, ampak potem pozabiš in greš naprej. če kdo hoče spati s petimi partnerji, ma naj jih ima petnajst, pravim. naj se utaplja v življenskih tokovih... slej ko prej pride k pameti. na takšen ali drugačen način.

Wittgenstein pa izvrstno komentira ideologijo znanosti: "Čutimo, da bi celo v primeru, ko bi bilo odgovorjeno na vsa možna znanstvena vprašanja, naši življenski problemi sploh ne bi bili dotaknjeni."

love is strange

to gre z roko v roki z onim "industrializem postvarja duše".

ki, ko, ker, da, če, vejica skače . . . zdaj, zdaj, zdaj te bom spoznau.

u, kul... js sem jo pa dons u naši knjižnic isku, ko sem šel iskat še druge stvari, da bi mal pogledu, pa je nimamo...

itak . . . banda razvratna.

sem malo počekiru frankfurtsko šolo. btw. zraven je bil tudi habermas, ki v teh dneh praznuje 80. rosjtni dan in je leta 68. igral pomebno vlogo pri študentskem gibanju. je pa pred kratkim imel habermas tudi neko korespondenco s papežem oz. z mediji o njem. kao, kritiziral rantzingerja. piše, da je bil cilj te šole človek s svojo lastno historično obliko življenja, motren meddisciplinarno po področjih psihologije, sociologije in filozofije, s poudarkom na praktičnem udejstvovanja. transformacija kapitalističnega režima v znosno obliko družbenega življenja. govor tudi o racionalni družbi in "real democracy". samo je pa res zanimiva ideja, da so spravili skupaj take karakterje kot so adorno, horkheimer, marcuse, fromm... itak se utapljamo v parcialnostih, namesto da bi prevzeli integralni pristop. samo pri vsakem integralnem pristopu se takoj pojavi avtoriteta, ki nujno odseka in kastrira ekstremene primerke, potem imamo pa takoj borce za svobodo, greenpeacovce, borce za namišljene papirnate človekove pravice und so weiter und so fort. no, zraven bi moral povabit še kakšne nuklearne fizike in podobne frike iz uradne znanosti in bi oblikovali centralni planetarni polit-komite. pa obvezno vse na terapijo broma... ker nevarnost vlade libida pri centralni izvršni oblastni je nepredstavljiva.

kraljica x:Dx kaj si delala ali - ali njega je babnca zapustila in pol ceu živlejne ni pršu k seb.