Ne zanima me s čim se preživljaš.
Hočem vedeti po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o izpolnitvi
svojega srčnega hrepenenja.
Ne zanima me koliko si star.
Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje,
na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.
Ne zanima me kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno.
Hočem vedeti ali si se dotaknil središča svoje bolesti
ali so te doživetja izdajstva odprla ali pa si postal stisnjen in zaprt
iz strahu pred novim trpljenjem.
Hočem vedeti ali se znaš družiti z bolečino,
mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ubežati ali odpraviti.
Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo,
mojo ali tvojo lastno;
ali znaš razposejeno plesati in dovoliti,
da te zanos preplavi do konice prstov na rokah in nogah,
ne da bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična,
ali da se morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.
Ne zanima me ali je zgodba, ki jo pripoveduješ resnična.
Hočem vedeti ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi;
ali prenesti, da si obtožen izdajstva,
ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.
Hočem vedeti, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.
Hočem vedeti, ali znaš videti lepoto,
čeprav ni vsak dan dražestna,
in ali znaš napajati svoje življenje z Božjo prisotnostjo.
Hočem vedeti ali znaš živeti z neuspehom, tvojim in mojim,
pa kljub temu stopiti na jezerski breg in zavpiti srebrnemu mesecu Very Happya!
Ne zanima me kje živiš in koliko denarja imaš.
Hočem vedeti ali si sposoben vstati po noči, polni bridkosti in brezupa,
pobit in do konca zlomljen in postoriti vse potrebno za otroke.
Ne zanima me kdo si in kako si se znašel tukaj.
Hočem vedeti ali boš stal z menoj sredi ognja,
ne da bi se umaknil.
Ne zanima me, kje ali kaj ali pri kom si se učil.
Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade.
Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj;
in ali ti resnično ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.
Povabilo, po navdihu Oriaha Gorskega sanjača,
indijanskega poglavarja, maj 1994
V brezvetrju dneva,
ko takole stojim na
skali Sveta...
in premišljujoče
zrem...
v življenje...
pod seboj...
Se z valovi
morja življenja...
s šumenjem listov
mogočnih dreves
zopet...tiho...
nevsiljivo ...
zazna vonj
tvojih las
in pot v ušesa najde
šepet tvojega glasu...
In zopet vem,
da si tu že od prej,
preden se je nebo razkrilo
in tvoja senca,
da hodi z menoj...
vendar...
mar to veš tudi ti?
Dotik s prsti po mehki
pristriženi travi...
In sanje poneso sanjalca...
tja, v vonjave,
tisočev svežih cvetlic...
Vode so žive...
polzijo žuboreče
in igrivo hrepeneče...
sence plešejo svoj ples...
Ta trenutek je večen
In naslednji tudi...
pa slednji in slednji,
naj ples senc se ne konča...
Na koži sanjalca - koža...
Z modre preproge se vsipa zlato
in s tal kristali rose...
Čas je ustavljen in
svet zunaj - je iluzija
medtem v opoju...
senci plešeta svoj ples...
Nekje vztrajno besnijo
valovi penečega morja
kričeče, vendar neslišno...
ni pomembno,
kajti senci...
plešeta svoj ples...
Noč je mlada...
in topla...
luna je hladna...
in brezskrbna...
pesem škržatov,
šumenje valov,
in rahel vetrc...