V trenutku, ko je nekaj izgubljeno v pozabi
je s tem ravno tako pozabljen tudi prvoten namen - produktivna zagnanost, ki se kot taka ne tretira več, ker je izgubljena v spominu, katerega je potrebno predvsem prebuditi
kot pogoj za analiziranje svojih hotenj, kajti:
ko se prebudimo je spomin enak sanjam,
so sanje in spomin isto,
kaj drugega kot hotenje in nepripravljenost sprejemanja prepoznanih in
vzporednih alternativ,
kar pač ne more biti produktivno za vnaprej zastavljene cilje,
zatorej so le blodnja, ki se ne identificira niti v sanjah, kaj šele v spominu.
Ko tiho padejo listi na tla,
ko steze šumujo pod našimi koraki
si z zanimanjem ogledujemo njihove barve, občudujemo različnost in
pestrost nians in vemo
vsaj za trenutek smo pozorni na dogajanja, na dejstvo neizogibne minljivosti, izgubljanja v času, ki je vsem lasten in določen
in v tem pogledu se malce zamislimo in...
resnično ne najdemo nikakršne možnosti za ohranjanje prseglega
in reagiramo refleksno
z nanizanjem različnih meril idej, novih hotenj
in zamislimo si modele, katerih oblikovanje bo naše vodilo v bodoče.
Ko tiho padejo listi na tla
je nekje bilanca realiziranih hotenj
sorazmerna zavedanju resničnosti in povzemanju določenih vrednot,
ki so pomembne za nadaljnji razvoj udejstvovanja
in uresničenje tistega, kar naj bi bilo in bo v tolikšni meri,
kolikor bomo mi sami to hoteli v resnici udejanjiti
kot odgovor na nasprotja v nas, katera niso le ovira -
so tudi gonilo, ki je potrebno za razvoj.
Vsak list, ki tiho pade na tla
je potrditev minulosti zbira trenutkov
nanizanih do skrajnosti - do dejstva, da je vse minlljivo.
Brez novega začetka ni konca in brez konca ni novega začetka, saj je obstoječe izgubljajoče smernica novemu obstoječemu, ki nikoli ne neha obstajati kot tako in je le stanje različnih form, ki so spreminjajoče,
vendar v bistvu nikdar ne izgubijo prvotnega smisla,
ki je vodilo in glavna vez razvejanosti smernic, iščoč svojo svojo obliko
vsaka v svoji smeri
v naravnanosti k iskanju določenih ciljev, kateri so nejasni in v megli kot, da je vse manj preprosto kot si smemo predstavljati v svoji nevednosti, če lahko morda rečemo naivnosti in malce tudi neučakanosti, kajti vsak list,
ki tiho pade na tla
kaže na izkoriščeno še eno možnost, ki je - ali pa ni izkoriščena v okvirupričakovanj, ki so pa le nakazilo o možnem pravilnem naravnanju
v gledani smeri kot začetek dogajanja,
ki pa zaradi nanizanja predvidenih drugačnih možnosti
dobi izkrivljeno podobo nejasnega
in komaj dosegljivega.
Človek v otroštvu pomena svojih misli ne more opredeliti v celoti,
ker se bliskovito spreminjajo
v jedru
in nimajo podlage izkušenj,
katere se - kasneje - pokažejo kot val nasprotij,
ki ne dopuščajo možnosti
združitve delcev v celoto po primarnem vzorcu neke ideje, kateri v začetku nastajanja ni bila lastna izkušnja,
katera se kasneje pojavi
v obremenilni obliki.
Vedno je tako, da Mnogo ni jemati kot
neomejenost izbiranja in zavračanja
temveč kot zbir malih trenutkov, malenkosti,
ki švignejo mimo nezaznavno
in se dejansko razblinejo, vsaj tako se zdi,
ker nimajo pripadajočih elementov,
kateri vzporedno tvorijo formo in
doživljajo usodo milnih mehurčkov,
katere brezbrižno opazujemo - ali pa še celo to ne
in se pred našimi očmi kar razblinijo
in katere nadomestijo tudi drugi, isto usodo doživljajoči
za nas nepomembni dejavniki.
Tako tudi mnogi mali trenutki, mnoge male, nepomembne stvari - ker niso v milosti naklanjanja nikkršne pozornosti - ne morejo tvoriti kot skupek enakih, nikakršnjih zaznavanj katerih koli smernic, ki bi utegnile biti pomembne
za formiranje katere od številnih možnih kombinacij v smeri iskanja nekakšne sledi pri izbiranju ene od številnih vzporednih poti
in stranpoti proti cilju, kateremu smo namenili del svojega časa, ki se nehote izniči v tem namenu.