Ni gospodarja
nad menoj...
in nobena sekta se me ne dotakne
in nobena misel
me ne prevzame
v popolnem svetu...
le Resnica...
drugega zares nič
več ne ostane...
Kako naj ti pripadam,
četudi je resnica, ko sam ne vem
kam spadam in
zares ni moč trditi,
da sploh spadam
tu, v ta svet...
Sprašuješ me
o tem in onem...
odgovarjam ti na dolgo...
vendar pazi!
Kaj, če tonem?
v morju misli,
katero silovito udarja
ob obalo
spoznanj...
Dotik s prsti po mehki
pristriženi travi...
In sanje poneso sanjalca...
tja, v vonjave,
tisočev svežih cvetlic...
Vode so žive...
polzijo žuboreče
in igrivo hrepeneče...
sence plešejo svoj ples...
Ta trenutek je večen
In naslednji tudi...
pa slednji in slednji,
naj ples senc se ne konča...
Na koži sanjalca - koža...
Z modre preproge se vsipa zlato
in s tal kristali rose...
Čas je ustavljen in
svet zunaj - je iluzija
medtem v opoju...
senci plešeta svoj ples...
Nekje vztrajno besnijo
valovi penečega morja
kričeče, vendar neslišno...
ni pomembno,
kajti senci...
plešeta svoj ples...
Noč je mlada...
in topla...
luna je hladna...
in brezskrbna...
pesem škržatov,
šumenje valov,
in rahel vetrc...
Kamorkoli pojdem
in se v obliki sence pomešam med tujci,
iščoč in spoznavajoč nove izkušnje
z druge strani obale...
je v resnici nepomembno
v primerjavi s prepričanjem,
da so le utrinki tisti,
kateri se bohotijo
po temni modrini,
medtem, ko edini sij
prihaja od zvezde, katera je tam,
ne glede na vse spektakle,
delujoče naokrog...
Kamorkoli pojdem
nisem v resnici nikamor šel
brez tebe
in sem vedno tam,
kjer sem, ko si, ki si
in sem tam celo, ko nisem
in, ko tebe ni...
četudi si vedno tam, kjer sem
in sem tam, kjer si...
Novo jutro je prebujeno
in v osvežilni rosi
cvetje zadovoljno dviga pogled
v sonce, ki prihaja
v vsej svoji lepoti...
In vse je v redu...
ker prepoznaš nov dan...