Hmmm, vrtimo se in vrti se nam; polagoma pa nam postaja tudi malo slabo. ne vemo več, kaj je zgoraj, kaj spodaj, kaj levo, kaj desno. Vse se je pomešalo v nerazločljivo čobodro; resnica se sprijemlje z videzom, dobro z zlom, žrtev z rabljem, morala z nemoralo, svetnik z demonom, Bog s hudičem. Ker ni več nič resnično, je vse dovoljeno. V krizi in kritizirano je takorekoč vse: družina in zakon, avtoritete, norme, pravo, morala, sistemi vrednot, medicina, umetnost, religije, utečeni načini življenja, mišljenja, dela, prehranjevanja... Vse vprek se govori o koncu humanizma, o koncu metafizike, o koncu umetnosti, o smrti Boga. Na udaru so posebej Cerkve, ki, da so dogmatične, nesramno vsevedne, ozke, nasilne, zbirokratizirane, duhovno prazne, jalove... Le tretjina Evropejcev veruje v osebnega Boga; med katoliki je takih le še 60%. Vse več ljudi poizkuša in preizkuša zasebno religioznost zunaj in mimo cerkvenih ustanov. Pojavljajo se nove sekte, Sveto pismo se bere "z novimi očmi". Ljudje se danes z vse večjo tesnobo sprašujejo, kam naj usmerijo svoja upanja...Namesto s seboj, se bolj ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi pa s poskusi dviganja svoje majhnosti v lastni nezmožnosti sprejemanja sebe kot nekaj več od navadne Ogljikove enote, hehehe...