ojla, me je kar stisnilo, ko si pisala o svoji izkusnji.sploh si ne znam predstavljati teh travm, mocna punca moras bit, cestitam in vse nejlepse v zivljenju. jaz sem dete samohranilke, pa se edinka in obcutim kar velik manjko oceta v zivljenju. vcasih imam probleme s partnerji, ker v vsakem vidim neko zascito in iscem najprej varnost in neznost, sele potem kaj drugega, pa po moje to ni ok.bi sigurno imela bolj kvalitetne odnose s partnerji, ce ne bi bila tko nebogljena, oz se delala tako, da bi dobila, nekaj kar nisem kot otrok.pa ne mislim,da mama ni dajala vsega tega, ampak vseeno je drugace. jim kar dolocam te vloge zascite pa pazenja name.in to cloveka utesnjuje.ko jim das vlogo, ki ti jo ne morejo dati, ....tko mal se izigrane pocutijo. in rabis kar nekaj casa da se osamosvojis (najdes sluzbo, stanovanje in odletis z maminega gnezda), predvsem pa da zacutis to v sebi. vedno preko izkusenj, nikoli spontano, ker ce ocetovega odnosa nisi imel, potem ti ta del vedno manjka in tega ne moras kar tako prepoznat v sebi.mama pa ne more vedno igrati dveh vlog hkrati. cas pa gre...vzorci obnasanja pa se tako radi prenasajo naprej, jojme. mia