ojla. mene je osamljenost fizicno bolela.ne vem, ce je kdo tudi imel podobno izkusnjo, ampak, ko se mi je parterska veza koncala, me je zacelo dusiti v prsih in to tako mocno, da sem zacela od bolecina kricati in bila kar nekaj casa popolnoma out,zlasti hudo je bilo 14 dni po poroki, ko sem ugotovila, da je konec nekega zivljenjskega obdobja na katerega sem bila navajena saj je bila locitev pred mano. še porocne obleke nisem dobro slekla...vse sanje, vsi plani, vsa prihodnost je padla v sekundi. ostala sem brez moza, prijateljev, stanovanja....etc. potem sem bila na nuli, khm. ne na minusu in sem bezala naokrog, samo da ne bi bila osamljena.in sem se do konca izcrpala, da sem pregnala svoje misli. pa sem se zmotila, ker jim nisem mogla ubezati.slej ko prej se ti vtihotapijo v tvoje neumno zanikanje.in se ti smejijo v obraz. od joka do jeze in zanikanja sem prehajala v zalost.in samota je sla z njo z roko v roki. zelela sem biti sama s seboj . to je bilo cisto novo zame.strah me je bilo tisine,na zacetku.potem pa sem sevedno bolj zatekala vase. minilo je kar nekaj casa, tisine, miru. posvetila sem se stvarem, po katerih sem vedno hrepenela, hkrati pa sem bila premalo samozavestna, da jih zacnem, kajti bolje da sanjam o njih, kot da spoznam, da jih ne morem opravljati...ne moram vam opisati, kako je lepo, ko gres skozi ta strah v sebi, da necesa nisi sposoben!!! potem je cel svet tvoj. in meni bilo vedno lazje biti zrtev, pocutila sem se varno v svoji kozi.ampak zelo nesrecno in nezadovoljno, ni cudno, da so sli, naporno je biti s takim clovekom. :xx!: zame, je bilo to tezko priznanje sami sebi in se tezja prezkusnja.ampak sem hvalezna zanjo.odvisnost in napacne vzorce v odnosu do zivljenja si tezko priznamo,vsako leto tezje, vedno hocemo spreminjati drugega, nikoli same sebe, pa delamo napako, ne vem dragi forumovci, mislim pa, ce ne bi imela te slabe izkusnje, ki me je sesula v prah, bi si še vedno postavljala napacne temelje, vedno bolj bi se odmikala od svojih pozitivnih lastnosti , srece in same sebe cisto bi se falila...in ker taka ne bi bila zadovoljna sama s seboj, bi spreminjala druge in ne sebe. nekje bi me moralo zmanjkati. bistveno tukaj se mi zdi, da mora vsak posameznik, najti stik s svojim notranjim virom potrjevanja.ampak ne v drugem, v sebi. ampak ocitno gre samo na hard way.in vedno preko lastnih napak, nikoli preko napak drugih. casa nam bo zmanjkalo... srecno pot domov.vsem. m.