Vidiš, zame pa naši niso carji. Carji bodo takrat, ko bodo zmage v zadnjih sekundah dosegali na najpomembnejših tekmah, ne pa na relativno manj pomembnih, kot sta bili tekmi z Italijo in Francijo. Tisti dve zmagi, pa tudi tista proti Nemčiji, so dokazale, da fantje znajo igrat, a so tudi dokazale, da znajo igrat samo takrat, ko to ni še tako krvavo potrebno. In ko smo na tekmi proti Grčiji že za hip (in to hip, ki je trajal 37 minut) pomislili, da se je vendarle nekaj spremenilo, da smo končno premagali tisti kompleks "obetavnih, a skrajno neučinkovitih" (beri: kompleks poražencev), se je izkazalo, da smo vseeno prehitri bili v zaključkih. Fantje so nas, moramo priznati, razočarali bolj kot kdarkoli. Imamo velik potencial, tega nihče ne zanika, a zdi se mi, da ti reprezentantje, ki so na tem EP-ju odsotni, ne bi kaj prida spremenili, ker so že igrali na velikih tekmovanjih, pa tudi takrat nismo nič dosegli oziroma smo vselej bili priča podobnim razpletom kot letos, po principu: tresla se je gora, a rodila se je miš. Problem je v mentaliteti, pa ne samo košarkarjev, pač pa v splošni mentaliteti večine Slovencev. Zdaj, ali gre za hlapčevstvo, podrejanje ali nekaj drugega, o tem ne bi razpravljal, ker pravzaprav to niti ni toliko pomembno. Preprosto smo zelo labilni v ključnih trenutkih in to je dejstvo. To velja tako za košarkarje, kot za nogometaše, rokometaše, odbojkarje in še za marsikoga. Seveda čast izjemam, ki pa so še vedno samo izjeme. Kar se nogometašev tiče - predvidevam, da je bilo govora reprezentance iz obdobja Katanca - takrat so tisti fantje za vsaj 100% presegli vsa možna pričakovanja. Zato so tudi (bili) heroji. Ekipa, ki bi realno morala biti relativno lahek plen za večino močneješih moštev, je nizala rezultate do katerih nihče ni mogel ostati ravnodušen. A tukaj gre spet žal samo za izjemo, katero sem omenjal zgoraj. Zdi se mi, da so edino hokejisti tisti, ki nas vselej pozitivno presenečajo.