Po moje je potrebno oboje... Včasih so ljudje že tolk uničeni, bolni, povoženi, da v tisti situaciji niti nimajo energije kej sami s sabo narest. Takrat je neposredna pomoč zdravilca sigurno dobrodošla. Recimo, da je to neka energetska prva pomoč. Na dolgi rok pa je seveda jasno, da brez spremembe načina življenja, mišljenja, ozaveščanja itd. ni možna neka trajna izboljšava zdravja - in zdravilčeva naloga bi po moje bla, da ko se "pacient" mal okrepi in stabilizira, ga potem predvsem usmerja v to, da začne vedno bolj delat sam na sebi. Motiv pravega zdravilca bi po moje mogu bit ravno v tem, da pacientu pomaga pridet do stanja, da ga le-ta neha potrebovat.