hvala Tinka.. ampak jst vse razumem, meni je vse jasno in sem sprejela vsa dejstva taka kot so. Našla sem tisto kar hočem.. oz.imam takšen močan občutek, da je to to in da mi je on res namenjen.. za vsemi napakami ki jih ma.. in to težko sprejmem, da je tuki neki na kar ne morm vplivat, pa iščem napake v njem pa v sebi in se prepričujem, da nama ne bi šlo.. ampak eno tako povezavo čutim z tem človekom in mimo tega se borim.. ker če to sprejmem, da pač povezava je (pa saj sem že velikokrat sprejela) začnem sanjat in si neki predstavljat, kar ni realno. čutim, da mi je to tako blizu in tako namenjeno in razumem zakaj se je sploh zgodilo.. sej mi je vse jasno, samo ne znam se umirit v razmišljanju, če se proti temu ne borim.. ker potem začnem sanjat in mi je lepo, ampak je nerealno. nekako ga tko potrebujem.. vsaj njegovo bližino, in mimo tega morm it. zato pa ne smem sanjat.. težko mi je sprejet, da je takšno stanje v meni, da ga rabim.. da brez njega živim le na pol.. (pa sej vem da se sliš to kot ena zmišljena ljubezenska telenovela al karkoli ampak res tko čutm!) pa ne se preveč name ozirat.. kot sem že povedala, so to le trenutki moje šibkosti