rada bi, kot v opozorilo, povedala sebi, da naj pozabim na bivšega rakca.. ne smem več upati in moram se nehat slepit.. pa nej še tko lepo govori z mano, se spomni name, naj zgleda še tko da je vse v redu.. NE MORE BIT VSE V REDU!! ker z njim ne bo več tko v redu.. zakaj še vedno upam in težim sama seb s tem, da je še vse lahko v redu.. zato ker ne prenesem poraza? ker ne morem biti sama? mogoče zato, ker me drugi rakec ne čuti.. bivši pa to čuti? on me je čutu.. vndar v dobrih obdobjih, v dobrih obdobjih!! to si moram dopovedat.. tko je težko, ko je z enim človekom vse v redu.. čez nekaj časa pa najslabše.. tko pa jst ne morem živet, NEGOTOVOST IN NESIGURNOST ki jo bi ob tem čutila bi me ubijala.. zakaj sploh razmišljam o tem, da bi še lahko bila z njim? zato ker vem, da je razlog bolezen? vendar je bolezen pri njemu skoraj vse!! vpliva na duševnost, na občutke, na čustvene povezave.. na to kar naj bi pri partnerstvu šlo!! kako naj funkcionirava na tak način.. nisva mogla.. dejstvo je, da mi je lagal glede tega! vendar ga razumem.. zakaj sm tko popustljiva in razumna? tuki ne bi smela bit.. dejstvo je, da mi ni povedu ves ta čas, ko sva bila skupaj.. vprašanje glede česa mi je potem še lahko lagal! razumem ga, da je to težko povedat nekomu, ki ga imaš rad in veš da ga lahko zaradi tega zgubiš.. vem da je upu, da se bo lahko sam pozdravu, boril se je sam s sabo.. mogoče si tudi ni priznal da je bolan.. mogoče... mogoče... ne morem se niti pogovorit z njim, ker ni v stanju za takšno razmišljanje.. izčrpala bi ga do konca.. že tako je bogi.. a ni to žalostno, da se sama pri sebi sprašujem in sama rešujem te težave, tudi namesto njega, ki naj bi jih skupaj rešila.. !!! ali se bo sploh sposoben enkrat odkrito pogovorit o tej zadevi? zgleda da ne.. najprej mora seb priznat, da je bolan.. potem pa lahko gremo naprej!! jst pa morm nehat premlevat te stvari.. morm se spravt v red.. spet imam cmok v grlu..