danes sem prisebna.. velik sem se zamotila z strežbo.. moja sestra praznovala rojstni dan, hiša polna kričečih 10-letnikov (in manj- božčki).. zdaj ko je praznovanja konec in je hišo preplavil mir.. sem spet žalostna.. kar čakam na čas da sem lahko sama.. zato da bom lahko spet žalostna.. a je to normalno? zdaj me teži še ena stvar.. zakaj mi je tko hudo za njega? ali je možno, da ga mam še zmeri tko rada k pred dvemi leti? zakaj o tem sploh razmišljam, ko mi je jasno dejstvo, da z njim ne morem živet? ampak bi dala vse na svetu, da bi se pozdravil.. vem da je bolezen vsega kriva.. ampak pozdravil se ne bo.. kvečjemu slabši bo.. razmišljam že o tem, kako bi lahko skupaj živela z to boleznijo? ma sem neumna!!