Vem, da sem storila vse.. fuul sm se trudila, da bi uspel.. bolezen je kriva, da je bil on tak in da ga nism razumela.. mislm da me je mel rad, saj sva bla na začetku (dve leti) ful srečna, čeprav mi že takrat marsikaj ni blo jasno, ampak sem bla res srečna!! .. zmeri bolj čudn je bil pol.. zmeri sem mela občutek, da me potrebuje, ampak da me obenem obtožuje, ker ga ne razumem.. v bistvu ga ni noben razumel.. bil je sam.. mene je na koncu zelo ostro zavračal zarad tega, ker sem ga imela za enakega drugim.. on pa se je čutu drugačnega.. .. zdaj me sigurno najbolj potrebuje.. tko bi mogu čutit do svojih staršev!! včeri sm bla pr njemu.. je ful bogi, za vikend so ga spustili domov, pa je bil doma spet en šmorn.. so se spet udarl.. in je včeri govoru vse sorte o svojih starših.. zelo prizadeto in žalostno.. pa svojo bolezen zavrača.. ne prizna da je bolan, misli da neki delajo z njim (zdravila pa to), da je bogi.. v bistvu pa še preizkušajo zdravila na njem.. v petek grem spet k njemu, da vidm če je bolš