Manjkaš mi! Manjka mi tisti sproščen občutek, manjka skupno žuranje, kitara in petje, zavedanje da si vedno tam zame in jaz zate. Tisto bockanje, ko še ni bilo primitivno, nočne malice po prepiti noči, smeh in navijanje zate na koncertih. VEDNO sem bila ponosna nate, še vedno sem, a ti tega ne morem pokazat... Mislim nate, želim ti vse dobro, želim si da se kdaj vrneš, sam, sproščen, brez vse navlake in tistega vajinega materialnega sveta... Se tolažim(o) da tisto nisi bil ti, da je bilo vplivanje drugega, pa vem(o), da ni bilo samo to. Tak si (postal), za to živiš, pa čeprav zaradi tega ostajaš sam, v družbi plehkih ljudi. To je tvoje življenje zdaj, daleč od mene, daleč od nas... Pogrešam te!