Vilinčica

Se strinjam - bolezen je bila največji učitelj v mojem življenju do sedaj in zame tudi največje darilo. Prej sem bila precej zmedena zaradi tega ker se nisem znala spopasti s težavami v svojem življenju - oz. sem jih rešila tako da sem jih "utišala" ali potlačla. Saj zdaj mi je jasno kdaj in kako se moram spucati, kar me še vedno spravi iz ravnovesja je očutek da nisem "kreator svoje usode". Dostikrat sem v situacijah, v katerih mi je jasno kaj moram narediti preveč neodločna in cincam z odločitvami kako naprej. In potem sanjam "kako bi bilo če bi bilo" in se hkrati zavedam da je to izguna časa In potem imam občutek da nimam vseh niti v svojih rokah pa vem, da bi jih lahko imela... Ko veš da si sposoben, pa včasih ne najdeš volje za to. Pomoči sem dobila že toooliko da sem še vedno več kot zadovoljna - prišla je v različnih oblikah in po različnih poteh, tako da hudega mi ni, pomagalo pa bi mi vseeno če bi bila bolj prizemljena Truditi se biti čim bolj prisotna - to bo pač moj večni moto Hvala za lepe želje in pozdrav nazaj

Ta prelepi občutek prisotnosti sem zelo dobro občutila po tem, ko me je dokaj huda bolezen pripravila do tega da sem se začela poslušati. Prej sem nekako lebdela v nekakšnem "medprostoru" katerega praznino sem zapolnjevala z različnimi substancami... Po tem, ko sem se po dobrem letu in pol vztrajnega dela na sebi spravila k sebi, sem še dobri dve leti z lahkoto ohranjala ta občutek enosti, osredotočenosti, ali prisotnosti... Na žalost pa se je z vračanjem v "realni" svet ta občutek nekako porazgubil in ga le še ob meditiranju lahko znova občutim tako močno kot včasih. Sprašujem se, zakaj je tako težko ohraniti to zbranost, mirnost in zadovoljstvo v vsakodnevnem življenju - mogoče pa le ne najdem pravega načina? Vam uspe? Ali komu od vas to uspe tudi med tem ko ste med ljudmi - npr. v službi? Ko sem sama mi še nekako uspeva, predvsem v naravi se zelo pomirim, a potem ko sem v kakšni stresni situaciji spet hitro pozabim na ta svoj mir, ki si ga tako želim. In potem se vedno znova sprašujem če je to le iluzija da bi v "realnem" svetu lahko vedno bila tako mirna in osredotočena na sedanjost in se ne ubadala z dogodki, ki jim dovolim da me spravijo iz ravnotežja. Jaz si takooo želim biti vedno (ali vsaj večino časa) prisotna, a kaj ko je na svetu toliko faktorjev, ki jim pustim da me zmedejo Lep pozdrav vsem Vilinčica

Uaaau... Zanimivo... nisem še nikoli razmišljala na tak način. Se absolutno najdem v tej zgodbi! Katty... verjamem, da vsak človek, ki ga (s)poznamo, pride v naše življenje z nekim namenom - da nas nekaj novega nauči, nam prikaže nov zorni kot v kakšni zadevi, nam pomaga oblikovati naš karakter in doživljati ta svet na vedno nove načine (če si tega seveda želimo). Glede celic pa - vsem je poznan "placebo" efekt - ko lahko človekovo bolezen pozdravi ali omili "kocka sladkorja". Avtosugestija je res močno orodje. Lep večer vsem

Draga Katty, želim ti, da bi ta izkušnja prerasla v novo stopničko v tvojem življenju. Da bi "ovira" postala temelj, na katerem boš gradila še veliko življenjskih izkušenj. Iz tvojega pisanja je razvidno da se vidiš zdravo, da verjameš vase, kar je osnova za ozdravitev. Želim ti veliko moči in volje za nadaljevanje tvojega "boja". Kjer je volja je tudi pot... Naj bo tvoja pot polna upanja in ljubezni do sebe, pa naj ti ne zmanjka poguma in vztrajnosti Zanimivo res, kako nekateri ljudje potrebujemo kakšno hudo bolezen da vidimo svet okoli sebe z drugačnimi očmi. Verjamem, da je bolezen lahko tudi darilo, če jo znamo kot tako sprejeti in iz take izkušnje izpeljati tiste nove smernice, po katerih želimo nadaljevati svoje življenje. Vse dobro ti želim! xrosex