Pa saj taki s(m)o res, če to želimo videt, ali ne - no vsaj dosti ljudi je takih... Kdo lahko reče zase da ljubi popolnoma čisto, brezpogojno, brez pričakovanj in omejitev? Če je kdo - kapo dol, si zasluži vse spoštovanje! Nekaj banalnih primerov: Saj ga ljubim iz vsega srca, a to kar je naredil je zame nedopustno, ni uspošteval mojih čustev (pričakovanja) Ljubiva se, zato ne smeš delati tega (omejtive) Ljubim ga, zato si želim, da bi bil iskren do mene (čistost) Ker se ljubiva, me mora sprejemati takšno, kakršna sem (brezpogojnost) Pa to je zgolj razmišljanje, ne ma zdaj obsodit da posplošujem - vem, da je to predalčkanje, a sama zase vem, da ne morem reči, da sem že kdaj dosegla tisto čisto, iskreno ljubezen. Poznam pa veliko ljudi, ki živijo tako, kot je napisal Nimbus (v prispodobi) seks in deljenje položnic. Koliko parov sami poznate, ki so skupaj zgolj še iz navade, iz potrebe, zato ker ne znajo/nočejo biti sami? Parov, ki se očitno "sesajo", ubijajo drug drugega, pa so vseeno skupaj. In kaj jih druži - je to ljubezen? Nikogar ne obsojam - vsak si izbira tisto, kar mu je v danem trenutku "tisto pravo". Malo težje pa je pogledati vase in si priznati da morda pa le nismo tako "čisti" in oh in sploh, kot si želimo biti. Aliana je ve eni drugi temi opisala sliko ljubezni, ki je meni blizu, sliko, ki jo želim z nekom risati. Idelaov pa itak ni. Ali smo v vezi zaradi ljubezni, ali zaradi tiste druge opcije pa vemo le mi sami...