S tem se popolnoma strinjam! Živela tako nekaj časa (let)... dokler se nisem uprla in povedala, da si ne želim prijateljice ker jih imam dovolj, da potrebujem mamo. Definitivno je bilo preveliko breme - počutila sem se, kot da sem odgovorna za njun zakon, kot da od mene pričakuje da jo bom razumela, da ji bom pomagala, pa sem bila v puberteti daleč od razumevanja sebe, kaj šele njiju in njunega zj*** odnosa. Po borbah in veliko truda sva najin odnos z leti postavili na nov nivo - tak, ki je zdrav, tak, ki ne obremenjuje ne mene, ne nje. Obe pa sva tudi bolj zreli, obe se zavedava kje je tista nevidna meja med dovolj in preveč... Ve dosti, ma še vedno ne toliko, kot moji prijatelji. Jaz vem dosti, ma še vedno mi prihrani tisto, na kar ne moram vplivati, tisto, kar je njuna stvar. Zdaj JE sposobna reči "to ni tvoja stvar, ne skrbi, bom sama uredila". Ponosna sem nanjo, ful! In predvsem vesela da imam mamo, prijatelje pa sem iskala/našla v drugih meni ljubih ljudeh...