NVK

Da zelo. Uradno konec službe za danes. Se znaš zadovoljit?

Veter me nosi neznano kam, skušam se upirat a zaman. Moje dlani prešibke so, da zgrabim jutra dan, mu sledim. Mi povedal je, ˝grem v varen pristan˝. Veter nosi me neznano kam, skušam upirat se a zaman. Oči pogled moten od solz, da vidim skoraj nič, ne zaupam mu. Mi povedal je, ˝skrbi in strah obpihnil ti bom stran˝. Veter nosi me neznano kam, skušam upirat se a zaman. Koža je izsušena, se dotaknila je ljubezen že dolgo ni. Angel mi pravi, ˝že jutri, tvoj prišel bo dan˝. Predajam veter ti dušo in telo, tu nag, lačen in žejen sem. Veter pravi mi; ˝ne boj se, zaupaj, ne glad, ne žeja, ne mraz te več bičal ne bo˝. Veter nosi me neznano kam, tu sem in se ti predam. saj sam vem čisto nič, saj sam narediti moram čisto nič, saj sam sem le človek, v meso ujet angel in hudič.

Počutim se labilno uravnovešen.

Tud jst. Si grem kopita zloščit in rogove nabrusit, da bom lažje bodel.

Ful si želim in vem, da mi bo uspelo. Pri tem tak nisem sam imam Dve gospe in eno gospodično, ki mi pri tem pomagajo in me usmerjajo. In one pravijo, da mi bo uspelo (upam, da vedo kaj govorijo ). Da bi me bolj razumeli, bi vam moral razložit celo življensko štorijo (tragedijo). V glavnem 26 let sem si pred tem zatiskal oči in tlačil občutke, sedaj, pa je vse prihrumelo na plan in normalno je, da ne bom z vsem tem kar opravil prek noči. Me pa od nedavnega ni več ful sram prosit za pomoč.

Da, kadar zaznam, da mi drugače škoduje. Ali se samozadovoljuješ?

Hvala, vidiš s tega zornega kota je stvar res vse kaj drugega, kot jo jaz vidim.

čakaj, čakaj, zdaj pa boš slišal najboljšo možno varianto te tvoje kombinacije icon_smile_big.gif Pardon, ne razumem, kaj si mislila s tem.

HVALA. Saj pavim, sem Kozorog z mešanico strelca in raka - sadomazohist v lepšem pomenu. AHHHH

Nič ne morem, saj pravim, moja glava ne zna drugače in ni je rožce na tem svet... dokler mora to trajat bo trajalo. Vem pa da enkrat bo konec te moje bitke epskih razsežnosti . Do takrat pa vas prosim, da mi mal pomagate. Se mi potem ne zdi vse tako črno in težko. HVALA

Hvala za nasvete in bodrenja ampak, kolesaril sem ogromno dokler mi prejšni teden niso ukradli kolesa, sprehajam se po naravi vsak dan, Glasba, imam narejeno nižjo glasbeno šolo a na željo fotra, brati se mi res ne da, ogromno časa preživim sam s sabo in premlevam in tu je problem, moja glava, nikoli nisem zadovoljen s tistim kar naredim oz. imam. Verjetno sem sadomazohist in zraven uživam, če lahko te moje blodnje pripovedujem komu, ki me razume. Super je, če ob premlevanju pokadiva skupaj še kak špinel (koren mojega razvrata in bežanja pred sabo). Mene razumet.... prvo se bom moral poskušat razumet in sprejet takšnega sam. AJA pa nisem iz zasavja ampak posavja.

NVK, no ja, saj še nisi cist na psu, kot se ti v drugi temi dozdeva. Glede na to, da lahko tako zbrano razmisljas icon1_thumbup.gif icon_smile_wink.gif viola-sm.jpg (kot tam prikazujes) Oja pa še kak na psu, tak že dolgo ne, čisto nič mi ne gre. Res pa je, da še nisem obupal in verjetno tudi ne bom, zato od mene tud kak žarek posije .

Zakaj se počutimo ˝čudno˝, kadar nas kdo pohvali, je prijazen do nas in podobno. Ob kritiki nam je sicer hudo a ji ponavadi verjamemo ali močno čustveno reagiramo nad njo ali se zapremo. V čem je point? Nevrednost in to mislim, občutek nevrednosti, ki ga dobimo, kadar nas kdo pohvali ali kaj lepega naredi za nas. Počutimo se nevredne lepih odnosov, spoštovanja, ... Veliko lažje sprejememo kritiko, ker se itak počutimo nevredne ljubezni, lepega, ker se obsojamo za to in ono, se blatimo, pri sebi opazimo in ˝poveličujemo˝ samo stvari, ki nam niso všeč, vse s čimer smo zadovoljni je samovmevno in nevredno večje pozornosti (da se slučajno nebi začeli cenit, se sprejeli, imeli radi). Kadar pa nas kdo pohvali povečini vzamemo to za šalo, prilizovanje, spletkarjenje, hinavčino pa čeprav je verjetno pohvala bila odkritosrčna in pristna. Vse to izvira iz občutka, da nismo vredni več, lepšega, boljšega. Ta razlog je tudi poglaviten, da ljudje ostajajo na delovnem mestu na katerem trpijo nečloveške odnose, se slabo počutijo in podobno (seveda opravičuje se to na 1000 in 1 način drugače). Nas nevredne situacije nas samo učijo, da smo vredni lepšega in ne samo lepšega ampak superlativov. Je pa tak, dobili boste več in boljše, ko boste občutili sami, da ste vredni in da vam to pripada in nič prej. Kot marsi kdo ve, je bog polen milosti, zato se ne more vmešavati v vašo voljo in želje, On samo ponuja, Vi pa morate vzet, ne more vam vsilit nekaj, česar nočete. Verjamem, da je to zelo težko razumet, češ. kdo pa si ne želi najboljšega. Res mislim da skoraj vsak ampak z glavo, kaj pa v globoko v sebi, kak se počutite, vredni ali nevredni ?

Iščem zasilen izhod iz mojega labirinta. Lačen in žejen sem razumevanja, bljižine,... in čutim potrebo po instant zadovoljitvi mojih potreb. Ker pa ne najdem izhoda in imam občutek, da se mi bo zmešalo, vas prosim za nasvete (razumevanje), če pa je kdo na posavskem (tu sem doma), zasavskem ali Celjskem koncu za kakšen čaj, kavo, pir, joint, sprehod in izmenjevanje jamranja nad težo zemeljskega svoda me prosim kontaktirajte na OS. Takle, dajanje iz obupa. Se že bojim, da boleham z manično depresijo, kar koli že to pomeni (malo za hec, malo zares).

Da, z angeli se da celo pogovarjat samo, izbrat (natrenirat) moraš način, kak jih zaznat, se z njimi pogovarjat. Škoda samo, da nimajo lastne volje, da je njihova volja v bistvu vaša volja, angeli pa le nesebično in z brezpogojno ljubeznijo pomagajo in izpolnjujejo ukaze vaše volje, kar pa jaz vidim kot problem še posebej, ker sem po naravi pesimist in zame sonce ne sveti nikoli dovolj močno. Stik z angelom je zelo močna izkušnja, čeprav, sem ta stik že nekajkrat doživel me še vedno obdajajo dvomi in nezaupanje, ko se jih spominjam. A sem izredno vesel in srečen, ker me učijo skozi mojo voljo hoditi po poti ljubezni in vsi vemo, da se na zemlji lotevamo stvari reševat na vse drugačne načine prej in ko obupamo, nam preostane samo še ljubezen, ki čudežno na koncu premaga vse ovire. Angeli, so tista bitja, ki nam zvesto sledijo na vsa stranpota, ki jih uberemo do cilja. V življenju, je vsaka odločitev - situacija prava, da je res tako, poskrbijo angeli. Govoril sem o belih angelih, o črnih zaenkrat še ne razmišljam, vem pa, da se njihovim skušnjavam večkrat vdam, a brez skrbi, poleg mene so moji angeli, ki me brezpogojno ljubijo in vedo, kdo v resnici sem, zato se ne bojim več toliko podlegat mojim skušnjavam, skozi te se učim, kaj v resnici sem, kaj si želim, učijo in vodijo pa me angeli in sam Bog. HVALEŽEN SEM VAM, čeprav Vam še ne zaupam čisto, vem pa, da zaradi tega ne boste obupali nad mano .

Kaj misliš da je vzrok, da vama vseeno ni šlo.

Da ti povem zakaj ti nočem konkretno povedat. Če se jaz postavim v njeno kožo, mi nebi bilo všeč, če bi kar tako povprek točno razlagal kaj se je z nama dogajalo, že tak imam občutek, da če kdaj slučajno naleti na to stran ji bo takoj jasno kdo in zakaj se gre. Saj me razumeš.

Ksenia, da med drugimi mojimi zmotami je bila tudi ta, žeja po drugih. To se je za problem izkazalo med prvim, to sem s časoma deloma presegel oz. se naučil da je tudi to del mene. Zakaj, ugotovil sem, da čim imaš v glavi tri sebe, partnerja in še kakašno simpatijo ˝jebeš˝najbolj sebe, ker skoz tehtaš, ocenjuješ pišeš scenarije v glavnem te odpelje daleč od realnosti in kmalu se ob kaj zelo hudo udariš v glavo. Mislim, da sem se iz tega že kar nekaj naučil in mi ni potrebo,ko poleti prehodim mesto se za glavo držat za glavo, da se mi nebi odvrtelo. Na svetu bo vedno ogromno lepih deklet in vsaka ima nekaj svojega ampak vem, da moram zraven lepote začutit nekaj, saj veš ko ti v glavi tak... nevem, ko začutiš veš, do sedaj sem začutil to samo enkrat, trajalo je 4 leta, me je pa naučila vse na novo. Ostala dekleta pa so samo lepa. In ta občutek, ko vidiš lepo dekle je trenuten, kot trenutek, ko se sprehodi mimo tebe, ljubezen pa je večnost.

Iluzije, katere ima vsak. Zaradi njih situacij v življenju ne vidiš realno. Govore ti, kaj bi rad, kdo si, kaj si in podobno. Ker tem iluzijam oz. predstavam o tem kaj je prav in kaj je narobe, kaj si želiš in kaj ne verjamemo in jim skušamo sledit si skreiramo situacije, ki so rušilne. Ampak rušilne za ego. Kajti takrat, ko te boli se čistiš teh iluzij, zakaj? Kot sem že omenil, sledimo iluzijam, ko pa jim sledimo nam nič ne gre in imamo same hude situacije. S tem nam je kazano, da ˝rinemo˝v napačno smer, v smer, ki ni dobra za nas. Iz tega ven blodnjam sem sledil in na koncu se mi je vse podrlo. Ampak to pot sem moral prehoditi, zato, da mi je danes že bolj jasno kak. OGROMNO mi pa še ni. Pri tem pa mi pomagate vi in vsi, ki sem jih in jih še bom srečal. Najbol od vseh pa partner, seveda. Ravno zaradi tega je tu najhujše, ker pred njim ne moreš nositi mask. Vendar sneti masko si najprej moraš upat sam. Tu pa prvo zapet nastopijo dvomi in strahovi, ki si jih človek kreira sam. Kdor hoče prebrat o tem več, naj si prebere knjigo VREDNOST NEUSPEHA avtorice Ksenije Bezenšek.

Povedal sem ji vse ravno zato, ker sem bil res nor nanjo, a se mi je zdelo, da bi jo varal še huje, če ji za moje blodnje ne bi povedal. Mislil sem in še mislim, da je prav da te stvari poveš partnerju in če je pravi. je to zgolj še en način kako lahko skozi to ljubezen postane še močnejša. Tudi ona mi je priznavala svoje ego simpatije. In nekaj ti ne morem dati prav. Ego res nima kaj delati v ljubezni ampak predno prideta dva do te stopnje ljubezni je pa ego tisti, ki to ljubezen preizkuša. In najman si v vezi želim, da bi se moral pretvarjat pred samim sabo, da ne čutim in si mislim, kar čutim in mislim. Kar se tiče varanja, moj ego bi bil ˝jebač˝ ampak kljub številnim priložnostim in ponudbam, mi to še ni uspelo in mi verjetno tudi ne bo. Sem že skoraj sprejel, da jaz to nisem. Ljubezen in sex, sta zame eno in isto, zato ne morem biti z eno samo zaradi nevem, trofeje, izpolnitve sexualnih fantazij ali dokazovanja sebi. Se pa zavedam, da je za partnerja izredno hudo in ponižujoče, če mu razlagaš kak bi ..., in da v trenutku izpovedovanja partnerju nič ne pomaga, če mu razložiš vse to in ga prosiš odšuščanja. Zakaj, ker če si nesigurn vase in v svojo privlačnost, ti je dana situacija, skozi katero se takšnega sprejmeš in potem se zgodi čudeš - vrednoto v tem primeru SEXSUALNOST in vse kar je znjo povezano očistiš in se začenjaš imeti in spoštovati takšnega kot si, posledica, takšnih situacij ne potrebuješ več. Zato pa ob sebi potrebuješ partnerja, dovolj močnega, ki po začetnem obsojanju si je sposoben poglobit vase in ugotovit kak se on ob tem počuti (neprivlačen, nepomemben,...itd). Nato pa sledi čiščenje te vrednote in nič lepšega ni, če se lahko s partnerjem o tem pogovarjaš dokler oba ne ugotovita, zakaj jima je bila ta situacija dana in se učita drug od drugega to vrednoto očistiš. Ker pa to ni lahko in zahteva ogromno volje, ta pa je posledica ljubezni med njima. Ljubezen je temelje vsega in ko zidaš na teh temeljih, prideš vedno do točke, ko ti tvoja gradnja ni všeč a če so temelji zdravi lahko vedno znova pričneš ponovno. Veš nikoli ne boš srečala partnerja, ki te ne bo prizadel ali ti njega (pa ne samo enkrat) ampak prava ljubezen je v dobrem in slabem, vse dobro je dobro, vse slabo - iz tega pa raste ljubezen. In edina vrednota za katero res vem da je moja prvotna je LJUBEZEN pa naj bo še tako sklišeizirana. Želim se s partnerico ogromno pogovarjat, v bistvu, večino najinega časa porabit samo za delo na sebi in sprejemanje eden drugega v dobrem in slabem. Vem, da to zmorem in vem, da bo moja naslednja ljubezen tudi to zmagla, pa ne bo lahko, ker enostavno ne mora bit. Lp NVK

Tudi jaz jih obožujem. 1. nikoli ne hinavijo, vedno pokažejo kaj hočejo in kaj nočejo, 2. znajo poslušat (brez heca) seveda, če se jim da, 3. so izredno lepe in elegantne na pogled, 4. so samostojne, 5. enostavno, muce so.

Po pogrešanju, moledovanju boga naj se vrne k meni nazaj in potem zadnji udarec od nje... Posledica JEZA, na njo, na vse ženske tega sveta, na vse ki naredijo saj nekaj malega kar mi trnutno ni po godu. Ampak to ne prikrita jeza ampak prav derem se na prijatle, sodelavce, natakarico (sem naročil malo kavo a prinesla mi je malo podaljšano), ... Vem, da je to normalno, da po razočaranju mojega ega, ker ne dobi kar hoče pride jeza. Ampak v takšni veličini? Samega sebe me je strah. Prosim povejte mi svoje izkušnje. Ali ta jeza mine, ali postajam nergač, ki je jezen na samega sebe in na življenje, ki ga živi. Ali se bo s časoma ta jeza uravnovesila in jo bom uporabil, kadar bo res potrebno.

Hvala vam vsem, ki se odzivate na moje blodnje in me nevede ali pa tudi ne nevede učite. Ljudje imejmo se radi, sranja in trpljenja bo vseeno dovolj. Naj BOG vodi vsakogar in pustite se presenetiti. ČUDNA SO POTA GOSPODOVA - ČUDNA SO POTA UČENJA LJUBEZNI. ALELUJA, AMEN.

zate pa samo eno vprašanje - kdaj si ugotovil da to kar imaš je to to, ko si imel al ko si izgubil? Po prvem letu najinega druženja, se mi je začelo svitati. Po tretjem letu, me je zapustila, šele takrat, sem doživel razsvetjenstvo in ugotovil, kak bedak sem. Potem sva se še eno leto trudila a...

Vedno mi je povedala a priznam, bil sem otrok, v nezavednem in sem jo izkoristil. Vendar vem, da naj se ti zdi še tako čudno je to potrebovala tudi ona. Prava ljubezen, bi vse to premagala. Nobeden od naju ni nič kriv, samo učila sva eden drugega ljubezni.