In pravim ti,znova,
ne skrbi, vse je v redu,
vode so mirne
in modro je nebo...
Odsev je jasen,
slika poznana...
Kako le, lahko rečem,
ti to ali ono o vsem,
kar je, ko morda niti ni...
ne vem, si pa želim
v svoji imaginani strukturi
meni lastnega sveta...
Naj bo, torej, v redu
in vzemi besede tako,
ne reci, prosim, drugače,
če misliš tako...
in reci drugače, če ne misliš tako...
V trenutku, ki je,
ostane tako...
V tistem, ki pride,
ne vem, povej mi,
morda rajši ne,
kaj
Stoječ na razpotju treh poti
uporabim oči Hekate...
Vse je jasno in vidno,
megla ne ovira pogled...
In vem, da je tam...
ravno to, kar želim...
in pot je le ena od treh,
pa vendar se ne razlikuje
v svojem vabilu...
Kot pesmi siren,
ki kličejo me
in vabijo: Pridi, tu sem,
saj veš, kako in kaj"...
Pa vendar ni
zamegljevanja v tej pesmi,
katere napev že poznam
in prihaja od mene,
je v meni...
Je prav in v redu,
postati trenutek..
Pogledat zazaj in
obenem naprej,
pa ostati
