Park je bil ogromen in pticje petje se je razlegalo vse leto. Golobi so preletavali nebo nad drevesi in se zbirali spodaj ob klopcah, kjer so jih hranili upokojenci z ostanki kruha iz papirnatih vreck... Med drevjem so bile razporejene klopice iz kovanega zeleza z lesenimi sedali in nudile so vse dolgo poletje pocitek in zavetje mladim parckom, ki so v park prihajali na prve zmenke. In najlepsi del parka sta bila dva kipa moskega in zenske v naravni velikosti. Stala sta vsaksebi kaksnih dvajset metrov, vsak na svoji strani lepo negovane zelenice. Kip mladega, lepega moskega, in kip mlade, lepe zenske. Moski je imel siroka ramena in ozke boke. Misicast hrbet in grsko oblikovan obraz z malo daljsim nosom. Kip zenske je predstavljal nezno, krhko bitjece drobnih kosti. Njene dojke so bile cvrste in pokoncne, kot se za mlada dekleta spodobi, njen obraz pa je obsevala prav posebna, angelska milina. Kdorkoli je zakorakal v sredico parka in ju zagledal tam, dvajset metrov vsaksebi, kako milo gledata drug drugega, mu je usel vzdih, kako lep par bi bila ta dva, ce bi bila resnicna. In bog je gledal na zemljo in poslusal vzdihe ljudi in tudi njemu se je milo storilo. In odlocil se je, da bo obema dal trideset minut zivljenja. V trenutku, ko sta ozivela, sta kot tekaca na starterjev znak hkrati stekla s svojih podstavkov v najblizji grm. In zaslisali so se vzdihi ugodja in se mesali s komaj pridusenimi kriki. Veje grma so se jele ritmicno pozibavati sem in tja. Minilo je petnajst minut in prisla sta ven iz grma. Ona je bila skustrana in v laseh je imela zelene liste z grmovja. Ugotovila sta, da imata se petnajst minut zivljenja. Kaj naj se pocneva teh petnajst minut? Se je glasno vprasal kip moskega. Dajva ponovit zadevo, je rekla ona. Prav, je rekel moski. Ampak tokrat ti drzis goloba in jaz serjem po njem.