zalaya

Hvala za podporo. Eh, saj se učim na polno, razumem nemško, znam napisati, vem približno kaj zahteva naloga, ko pa moram spravit skupaj nekaj smiselnih stavkov, z vsemi glagoli, skloni, predlogi, časi... sem pa v ri...... Ne znam govoriti, ne znam.... Drži pa, da imam že od nekdaj fiksno idejo, da ne govorim, če nečesa ne "znam" in pri tujih jezikih je to velika ovira, saj le vaja dela mojstra. Drugi problem pa je... nemščino se učim sama doma, pa niti ne vem koliko naredim prav ali narobe, saj nimam kje preverit, druga težava - ni osnove in ponavljam za nazaj in še tam izgubim veliko časa. Pa še EMŠO dela težave . Moja hrbtenica... ja no ... saj kar gre, po drugi strani sem pa tako okupirana z vsem skupaj, da niti nimam časa razmišljat, da mi kaj fali. Če je že nuuuuja vzamem kakšen lekadol, pa veselo dalje ( za iste pare ). Evo, še en dokaz, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra... Velik učenja me tako okupira, da niti nimam časa opazit, da mi kaj fali...

Da še jaz pridam svoj piskrček.... ... jokam ... tulim ... cepetam :!!: .... Pogrnila na izpitu iz nemščine, kolk sem dolga in široka..... Danes teden "ponovi vajo" lekcija.... (sam se še nisem odločila, ali začnem "cepetat" še pred izpitom, ali po njem)

So me moji domači "nahecali", da sem spekla krofe. No, niso ravno za na razstavo, a so zelo dobri.... Za prvo letošnjo poskušino in lušte potešiti so izvrstni....

Al pa rožnat lak za nohte, da prebarva stekla.... ... in svet bo takoj lepši.... Pa saj tak rožnata očala bi bolj ali manj rabili vsi... pa čepke za ušesa.... pa....

Crknil mi je šivalni stroj Pa nujno bi ga rabila... Že tako smo bolj na kratko z denarjem, zdaj še pa ta strošek...

x:Dx Se vidi, da bo polna luna... Grem popoldne na govorilne ure za sina... A si že naj prej kakšno , ali potem, ko pridem nazaj... Z glavnimi dejstvi me je že tako seznanil, tako da nekih velikih presenečenj ne pričakujem, a nikol ne vem, vsaj pri tem škorpeku ne...

Kaj za božjo voljo pa naj to pomeni???

Kolker jaz poznam škorpijone, (pa jih kar dobro), se bo vse "vrnilo", če ne prej kot čez sedem let... Nič bat.... noben "račun" ne bo ostal nepoplačan...

Štajerska in to na sončni strani... Radič po njivi sem že tudi nekajkrat nabirala - letos.... Danes bom skuhala kislo zelje in pire krompir, za moža pa še nekaj ocvirkov... Kaj bo pa jedel "mulc", še pa nimam pojma...

Štajerska zimska zelenjava... regrat.. Nabrala eno skledo... Bo za kosilo... s krompirjem, ( pa ne žalit krompirja ). To je, poleg gobove juhe, ena mojih najljubših jedi...

Nisem prebrala vsega, ampak bom samo povedala kaj mislim o naseljenosti 70 miljard ljudi... Meni se zdi, da bi se ta naša ljuba Zemlica prekucnila zaradi preobremenitve (kot pravi Mačka 1/3 ZDA). Po drugi strani kako bi prehranili tako maso ljudi - s tabletami, ali kar z umrlimi ljudmi??? Niti se mi ne zdi smiselno razmišljati o tem, ker je preveč absurdno... Če gledam čisto iz svojega vidika in potrebe, lahko rečem, da bi raje živela v gozdu pod bukvijo kot v neki natrpani stolpnici. Enostavno rabim zrak, prostor okrog sebe... Vem, da je egoistično, pa vseeno... V naravi živim, v bloku bi pa samo vegetirala...

Uspela oprat avto Je bil tako obupno usran, da smo samo slutili, da je naš No, zdaj sem prepričana, da je pravi... Malo me je nazeblo v roke, malo sem nasvinjala z blatom še samo sebe, a to sem že tudi spravla red...

Hmmmm, trilema pa taka.... To je pa res potrebno razmislit....

Morva nehat smetit tako pobožno in resno temo, drgač bo prišel na obisk ta rogati...

Eeee, dragi boter to znam sama zelo dobro, sploh, če je luna prav uštimana...

Boter, to bo premal... Atomsko zaklonišče najmanj, pa še to bo bolj švoh....

Hvala, niti ne jamra preveč... edino žali se, da ne more zaradi tega zlomljenega prsta ostati doma... (mati ne trza na take izgovore ) Jo je danes mahnil v šolo z najbolj trpečo faco kar si jih sploh lahko človek nadene. Pa da ne bo pomote, ne boli ga prst, ampak dejstvo, da ne more spati... Se pričenja sončev mrk, a pri nas je takšna megla, da še do najbližje bukve ne vidim, kamoli sonce. Kolker se jaz spoznam na vreme, se megla sigurno ne bo razgubila dopoldne... Tako da opazovanje mrka odpade...

Pravkar prišla iz Celja. Sina sem morala peljati na urgenco. V šoli pri športni je dobil žogo v prstanec leve roke in ima zlomljenega... Od 4h popoldne sva letala okrog doktorjev. In proti pričakovanju sva sorazmerno hitro opravila na urgenci. Dobil plastično rokavičko, upam, da bo ostala vsaj približno cela do ponedeljka, ko ima kontrolo...

janko (No, saj delno imaš prav, sicer pa takih visokoletečih nimam. Se mi pri onih manjših vsakodnevnih "nikoli več" večkrat zareče... )

Saj ni problem v tem, da se zabavajo po svoje, da živijo po svoje. To mi je čisto razumljivo in sprejemljivo. Bolj boli tista praznina ob zavedanju, da je "gnezdo" prazno, da so trenutki, ko jih želim ob sebi, jih objeti, se z njimi veseliti. A ti časi so bolj ali manj mimo....

Nikar se preveč ne dušaj, da je bilo zadnjič... Saj veš, zarečenega kruha se največ poje...

Kako je lepo prebrat tele poste, prav pobožajo dušo. Skoraj ni kaj za dodati. Preživela eno prijetno noč, z ljudmi, ki jih imam rada, čeprav so v tej družbi manjkali moji otroci, ki so praznovali po svoje. Kako ta delček srca trpi, boli, čeprav to skušam odmisliti, si razumsko dopovedati, a vseeno... Vsem skupaj želim lepo, uspešno, zadovoljno, zdravo in bogato leto, ki je tu. Bogato v vseh ozirih, predvsem pa bogato v duši... Kar je bilo dobrega se naj pomnoži, kar je bilo slabega, naj odide v pozabo, česar smo se naučili nas naj spremlja na vseh poteh in nas dela močnejše in boljše... Sreča je gospa, sestavljena iz mnogih drobnih iskric in trenutkov lepega in dobrega, ki nam napaja dušo in osrečuje srce in mnogo takih trenutkov želim vsem nam...

Uh, vidim, da so - smo lunatiki slabo spali. Dežurala celo noč, zjutraj ob pol petih bi pa zaspala, sam sem morala pod nujno vstati. Ob sedmih imam laboratorij, pa sem morala peljati moža do sodelavca, da sem dobila avto... Še tisto uro, ko mi je ratalo zadremat sem sanjala neke strašne krokodile... Zgledam kot zombi, ampak kavo sem pa že skuhala, pa stroj cunj sem dala sušit, druge sem pa dala prat... Pa s psom sem se že tudi uspela skregat. Je pravi barabin in je na brzino pograbil roko, čeprav sem mu samo prst ponudila. Grozno se boji pokanja in sedaj mu pustimo, da je v hiši. Trenutno ni nobenega pokanja, a si frajer kar odpre vrata in jo primaha na hodnik. Hkrati pa prav neprijetno "zlufta" prostore, ker vrat za seboj pa ne zna zapret...

Iknee odlična komentarja In popolnoma se strinjam s tabo, da se je dobra tema čist izrodila....

Pocukrano gor ali dol... Hvala enako...