xyz

Mogoče... je pa težko reči, kaj spoznanje je.

Odvisno, kaj pod gnostiko podrazumevaš. Če gre za gnostiko kot spoznanje, potem mi je to bližje, čeprav je spoznanje samo precej "tricky", ker namiguje na interpretacijo. Verjetno takega res ni. So pač leni ljudje, katerim se ne da razmišljati oz. malo pogledati okoli sebe, pa zavoljo tega raje vse skupaj zanikajo. Verjetno bi se dalo tudi z riganjem komunicirati, še posebej, če bi rigali v melodiji.

Tako nekako, ja, čeprav ne nujno po slučaju. Namera staršev izpod namere narave... npr. Svet ne, temveč doživljanje sveta samega in njega opisovanje/definiranje in posledično definiranje "resničnosti". Posameznikovo doživljanje je in ni odraz njega samega. Ne bi pozabil na reakcije, ki so direktna posledica komunikacije oz. stika s svetom. Ta stik sam privede do dejanskih stanj oz. trenj, a naše interpretacije igrajo tu spet varljivo vlogo. Zato pravim: odvreči vse ključe. Hm... ja... tu težko kaj splošnega rečem, ker ne vem, kakšna je dejanska narava živih bitij, lahko opazujem le lastno in kako se ta obnaša v svetu. Da je pomoč nekaj naravnega, bi lahko rekel, a obenem tudi ravno obratno... ko nimaš kaj za jesti, boš morda pojedla prav te mačke (pečene na kitajski način), katere si poprej hranila. Svet je pač ena velika restavracija, najsi bo naša žrtev danes solata ali pa srna ali pa celo človek. Mi pač izumljamo sisteme vrednotenja. Eden od njih je ta, ki pripisuje človeku tako neizmerno vrednost. Saj ne rečem... iz religij in njihovih naukov se da izluščiti marsikaj, tudi sam se rad občasno ubadam s "svetimi" knjigami... a le-te v dejanskih situacijah pogosto (oz. (skoraj) vedno) odpovejo, ker je njihovo učenje vedno preveč splošno, resnično življenje pa je polno podrobnih primerov, katere je treba posamično obravnavati. Vsekakor dajem tu svobodi 1. mesto. Posledice pa nosi ali ne nosi vsak sam zase. O.K., mogoče sem te narobe razumel. Sem pač navajen, da verujoči vedo, kaj bog hoče in kaj bog je. Oprosti, če se motim. Sam si ohranjam svobodo od interpretacij pogosto tako, da rečem, da ne vem. S tem si obenem prihranim svobodo od odločitve. Včasih me vse to spominja na politiko... kateri stranki se boš pridružil ? Za ali proti ? Obstaja ali ne obstaja ? -nič od tega. -ne vem. -irelevantna vprašanja. Lep pozdrav

Izbira verovanja je prosta. Nikakršnega razloga ni, le jasnost. Brez filtrov, brez interpretacij. Stanje dejanskosti. Dobrota, pomoč, pravičnost in blabla; to so vse subjektivni in zatorej dvomljivi pojmi. Vsak jih drugače definira in prav zaradi tega nikoli ne vodijo do jasnega videnja, temveč zgolj do osebnih definicij in interpretacij, ki so osnovane na osebni omejenosti in osebnih motivih. Ravno to je tisto. Jaz ne živim, ker se živeti isplača. Motivi, o katerih govoriš, niso moji, kot sem že omenil. Jaz ti ne skušam prepovedati verovanja, ne razumi me napak. To vse o tem, kaj bog ljubi in ne, so tvoje lastne interpretacije. Hecno, da nekaj, kar je neskončno majhno, ve toliko o absolutu. Malce napihnjena (dobesedno) samopredstava, se ti ne zdi ? No, vsekakor je to pač tvoje (vem, ne samo tvoje) verovanje, pa v redu, če je tako. Ta je pa malo bosa. Sicer ne verjamem v boga, a tudi ne trdim da ne obstaja, pa vseeno "nimam" le sebe in drugih ljudi. Ozri se naokoli in mi povej, da nas ne obdaja neskončno neznano ! Ti lahko to neznano sicer poimenuješ "bog" in ga opišeš, a ga s tem sama zase omejiš... Vsaj verujemo lahko, da je nekaj za nekoga dobro.

to ni haiku v standardni obliki temveč moderni KI JE BOLJ PROSTA ((slovenščina namreč ni japonščina))

Vse lepo in prav, a, čemu potem sploh ideja o bogu ? Ne bi mogel človek delati na sebi brez nje ? Je človeku potreben občutek, da obstaja nekakšen absolutni voajer, ki je prisoten ob njegovih (človeka) podvigih ? So dejanja samoizjasnitve brez prič res tako nezadovoljiva ? Tu se lahko res vsakdo vpraša po svojem motivu. Je neko dejanje še vedno ugodno, če mu ni priče ? Ali drevo, ki trešči na tla v samotnem gozdu, kjer temu dogodku ni poslušalca, sploh da od sebe zvok ? Sicer pa, kakšne zapovedi ? Kakšno sledenje ? Človek; svoboden si ! Saj ne moreš, ne da bi bogu pripisoval človeško podobo... ker gledaš na vse, prav vse, skozi človeške oči... celo na ljubezen. Saj...

Lepo povedano. Verjetno je tega res manj, se strinjam, a sem sam že naletel na takšne primere in moram reči, da je že 1x preveč. Morda. Jaz sem pač opisal to, kar sem sam opazil in kje vidim luknjo. Drugi lahko napišejo druge reči. Kritike lahko namreč vodijo k izboljšavam, če nudijo alternativo. Ja. Kvaliteta namesto kvantitete. Sicer pa se ni za bati glede kvantitete. Sodelujem na nekem nemškem forumu, ki ima vseskozi povprečno 500 obiskovalcev, tovrstni časovni omejitvi editiranja navkljub. V bistvu nihče niti ne bi pomislil, da temu ne bi bilo tako. Podobno kot s semaforji na cestah. Človek ne razmišlja, kako grozno je to, da obstajajo, temveč, kako trapasto bi bilo, če ne bi obstajali (morda ne popolna primerjava, a vseeno). Sicer pa še to, glede drugih forumov. Če hoče nekdo nekaj pomembnejšega popraviti, čeprav je rok editiranju potekel, se vedno lahko obrne na moderatorja, ki to potem ali naredi ali ne naredi. Res. Ravno ta odgovornost je nekaj ugodnega. Lep pozdrav in hvala da si se potrudila/potrudil, razumeti me.

začeti znova, a ne v nam tujem japonskem jeziku, ki je osnova haiku poeziji; dovolimo si pesniške svobode ; )

Lahko noč.

Kar se mene tiče, so lahko tudi ponosni nase. Vsekakor bi predlagana sprememba tovrstne akcije onemogočila.

Za tiste, ki se nagibajo bolj k monologom, kot dialogom, to seveda ni grozno ; )

Rekel bi, da je misel živa prav tako, kot tebe telo. Kolikor je telo živo, je pa spet polemično... kot jaz to vidim, gre v osnovi za medsebojno delovanje v smislu akcij in reakcij, en element vpliva na drugega in v tem smislu je ali vse živo ali pa vse mrtvo. Da je svet plod človeške domišljije... hm... svet, kot ga človek vidi, že mogoče, a svet, v katerem človek živi, ne. Si kdaj podvomil v to, da TI misliš ? Niso misli bolj to, kar je vseprisotno in se skozi tvoje dojemanje omejeno in skrčeno interpretira v besedah ? Jaz bi ne rekel, da so misli moje, temveč delovanje z mislimi, fokus na njih oz. njih opuščanje.

Ja, da se ustvariti svojega Mihija, ki potem "čudeže" dela. Ustvariš "ga" že tako, da si ga predstavljaš. To so osnove vizualizacije. Si se zahvalil tudi naročniku in njegovi hierarhiji ?

bantu jezik mi je, žal, tuj ; )

No no. O očitnosti ni bilo govora. Je tvoja lastna interpretacija. O nepoštenosti lahko razmisliš sam, če lahko. Te nedotakljivost moti ? Bi se me rad dotaknil, pa se me ne moreš ?

O.K. Hvala za odgovor. Ja, vem, da je tu kočljivost bolj programerske narave, česar sam ne obvladujem. A očitno izvedljivo, kot sem rekel, opažam ta mehanizem pri mnogih forumih (npr. nemških in angleških). Lepo bodi.

Najprej en lep pozdrav, Marsa. Bom kratek in jedrnat. Kot je znano, je v tem forumu možno naknadno editiranje napisanega in to brez časovne omejitve. Kar pomeni, da lahko nekdo ne samo vse lastne izjave zbriše, temveč tudi potvarja oz. lepše rečeno, spreminja. Med drugim opažam, da se ravno to tudi dogaja kar vodi k nejasni in nepošteni sliki dialogov (monologov) in zavajanju bralca oz. učestvujočih. Edina rešitev bi bila, da se sleherna izjava citira in to prav vsaka, tako, da se napisano kaže v svoji prvotni obliki. A, pošteno rečeno, mi niti ni do tega. Predlagal bi (tako, da je to konstruktivna kritika), da se naknadno editiranje časovno omeji (npr. na 20 minut). Za to časovno omejitvijo bi bilo editiranje ne več možno. Ta način mi je znan iz drugih forumov in se mi zdi dokaj sprejemljiv. Tako. To bi bilo to.

Navadno že, navadno... a kaj je še navadno, dandanes ? P.S. Popravek tvojega zgornjega citata. Najprej si napisal: in to nato spremenil v: Očitno poštenost ni tvoja namera ? Vedno znova namreč spreminjaš oz. brišeš že napisano in to iz dialogov, katerim je prav tisto, kar si najprej napisal, osnova.

Ne se kujat'.

Kdo je rekel, da nisva prijatelja ? :)

+ Ha ... ha ... http://www.smileygarden.de/smilie/Lachend/44.gif

Če ne prej, jo boš videl, ko se boš vozil z rolatorjem.

In to, Unis, ni nikakršen argument, temveč zanikanje. Mogoče bi lahko svoje negacije utemeljil ? Ja, uporabil sem prispodobo, ki pa temelji na lastni izkušnji. Prispodoba je slika in zaradi tega seveda zavajajoča (a ne zame), izkušnja pa je dejanska. Hm... pa saj si sam sebi odgovoril: Kaj torej ? Nikakor. So naše besede, vse skupaj.

Nekateri uporabljajo tehniko autosugestije, v smislu: "Srečen sem, nisem zamorjen." To dejansko deluje, a se, po moji izkušnji, na dolge proge maščuje. Podobno kot vadba (npr. instrumenta ali borilne veščine), ki se izvaja v okviru šole, kluba ali celo lastnega strogega nadzora... na neki točki se lahko zlomiš, če je v ozadju prisila ali pa npr. volja nekoga drugega. Tako lahko sicer z voljo prisiliš svojo osebnost, da kljub uporu nekaj izvrši, a tiste ljubezni, ki bi to voljo in osebnost združevala, ni. Sam poiskušam opazovati občutke in raznorazna duševna stanja z razdaljo. Težko verjetno je, da se ne boš poistovečal z žalostjo, če se še vedno poistovečaš s srečo. To vse je kot veter, ki piha mimo drevesa, listje sicer vrši, morda celo odpade (a ponovno zraste), a korenine se držijo svojega vira... zemlje.

To ni ispranost mozga, to so pač otroci. In otroci se imajo marsičesa naučiti... le spomni se Janka in Metke ; ) Ne bom te več obremenjeval s kompleksnimi analizami... prepustim te tvojemu posploševanju, poznavalka splošnosti.