Porocil sem se v maju, na nedeljo. Na nek nacin je bilo to upornisko dejanje, hotel sem biti drugacen od vseh drugih. Teden dni pred poroko sem povabil duhovnika, ki je bil moj prijatelj, na zabavo. Na polovici vecera smo vsi ze precej veseli pristali na terasi restavracije, ki je bila odprta proti morju. Vprašal sem svojega prijatelja: »Torej Oce, ali mi lahko das se kaksen zadnji nasvet, preden skocim v zakon?« Pogledal me je in rekel: »Seveda. Ne sili z novostmi in nekonformizmom do te tocke, da bi zacel zavracati stare nacine, ki so se izkazali za dobre. Zelis da tvoj zakon traja? Potem poslusaj vsako zenino besedo.« Minilo je 7 let, dobila sva otroka, imela sva dobre in slabe case. Najina ljubezen pa…kakor da je izginila, brez da bi sploh opazil. Nisem pozabil nasveta svojega prijatelja duhovnika, vendar pa sem svojo zeno poznal skoraj tako dobro kot samega sebe, predvidel sem lahko vsako njeno besedo, se preden jo je izrekla. Zaradi cesar sem bil nekoliko razocaran. Nek vecer sem stopil do cloveka, ki sem ga klical Oce. Pojasnil sem mu stvari in ga ponovno prosil za nasvet: »Poslusam vsako njeno besedo, ki jo izrece, a ne vidim kako s tem kaj spremenim.« Prijatelj nama je napolnil casi, nazdravila sva in pogledal me je v oci: »Opravil si le polovico naloge. Pojdi nazaj domov in poslusaj vsako besedo, ki je tvoja zena ne izrece.« Besede, ki nekaj pomenijo, ki so najbolj pomembne, niso vedno izrecene naglas. Znati poslusati in imeti obcutek za soljudi pomeni predvsem to, da znamo lociti med tem, kar clovek izrece in tem, kar resnicno misli ali cuti. »Organ govora niso usta, temvec srce.«