Mitra

biti biti, in to prva verzija, če se le da. Razjeziti mamico / popapcati in biti tiho, vso jezo ki jo streša negdo na tebe

prepih

...ki je ne smejo uporabljati, saj je zraven..........

ne, ne vem Oseba pod mano rada poka šale na tuj račun in kaj je klajba??????????

cajna, capek, cianid, celofan,...... Izberi po želji

Leta in ne mesece

Dan dober Rumovega lonca imam za nekaj časa dovolj Me minilo ob misli na rum :xx!: Ale zoped doma, Alef po starem (razen da se snega veselei na vso moč) Vsi ostali nekam zabubljeni Še sem pripopam V gozdu je rastlo majhno drevesce. Bolj kot je rastlo in mocnejše kot je postajalo, bolj je obcudovalo sirno neskocnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je zacelo predstavljati, da mu veter sepeta sporocila vecnosti. Bolj kot je rastlo, bolj si je zelelo vecno ziveti , se osvoboditi zemeljskih vezi in potovati dalec dalec stran. Nekega dne je oskrbnik gozda sel mimo drvesa. Ker je bil dober in cuten moz, je zacutil, da je drevo nesrecno. »Kaj je narobe?« je vprasal. »Ali te kaj skrbi?« Drevo je za trenutek oklevalo, nato pa odgovorilo: »Bolj kot karkoli drugega si zelim večno ziveti!« »Morda pa je to mogoce…« je oskrbnik skrivnostno dejal. Minilo je precej casa in drevo je postalo ogromno in zelo mocno. Oskrbnik ga je ponovno vprasal: Ali se vedno zelis ziveti vecno?« »O da, seveda zelim,« je reklo drevo. »Le o tem se sanjam.« »Mislim, da ti lahko pomagam,« je odgovoril oskrbnik. »Vendar mi moras zaupati, saj te moram najprej posekati.« Drevo je bilo zelo preseneceno: »Jaz si zelim vecno ziveti, ti pa mi pravis da me hoces ubiti? Le kako naj ti zaupam po teh besedah?« »Vem da cudno zveni, a to je edina resitev. Obljubljam ti, da bos zivelo vecno, ce mi dovolis da te posekam.« Drevo je dolgo razmisljalo in koncno le sprejelo oskrbnikovo ponudbo. Ko je zaga pricela s svojim delom, je molce trpelo in nato padlo po tleh z reskom lomecih se veja. Deblo so odrezali od krosnje in ga nato razrezali na majhne in manjse kose, dokler ni od drevesa ostal le se najbolsi del – njegovo srce. Ta zadnji prelepi kos lesa so dali znanemu izdelovalcu violin, ki ga je pustil v svoji delavnici starati vec let. Drevo je zelo trpelo, prepricano, da je bilo prevarano in zapusceno, samo sebe je dolzilo ker je verjelo oskrbnikovim besedam. A nekega dne je izdelovalec violin vzel ta kos lesa nezno v roke, ga pogladil in rekel: »Napocil je čas. Tvoj les je postal popoln in zvok, ki ga bo dajal, bo caroben za usesa ljudi.« Dan in noc je delal, oblikoval srce drevesa v cudovito violino, eno najboljsih kar jih je kdajkoli bilo narejenih. Podaril jo je nadarjenemu glasbeniku, ki je nanjo nemudoma pricel igrati. Ko so strune vibrirale pod mojstrovimi prsti, je leseno osrcje violine resoniralo v popolni harmoniji. Glasba je drevo spominjala na cudovito vizijo vecnosti, ki jo je dozivljalo ko je rastlo proti nebu, spominjala ga je na ptice in zvezde in oblake, na zeljo po dotiku vecnosti, ki je polnila njegov duh vsa ta leta. Drevo je sedaj razumelo, v njegovi dusi je bil cisti zvok, cista glasba…glasba vecnosti. Vsi imamo zeljo priblizati se vecnosti, prepricani smo, da si zasluzimo vec kot to kratko zivljenje na Zemlji, zelimo da traja, da se podaljsuje do konca casa. Morda je to zato, ker imamo nezavedno idejo o tem, kaj neskoncnost je. Prav tu na Zemlji, tekom nasega kratkega zivljenja lahko svoja dejanja in svoje delo obdarimo s pridihom vecnosti. Ali ni vsaka umetnija – knjiga, slika, pesem – majhen delcek neskoncnosti? Torej kaj cakas? Spravi se k delu in ustvari svoj lasten delcek vecnosti! »Ni svetega trenutka. Vsak trenutek je svet. Ce to razumes, potem zivis v vecnosti«.

Kako da nisi zadnje napopal sem V gozdu je rastlo majhno drevesce. Bolj kot je rastlo in mocnejše kot je postajalo, bolj je obcudovalo sirno neskocnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je zacelo predstavljati, da mu veter sepeta sporocila vecnosti. Bolj kot je rastlo, bolj si je zelelo vecno ziveti , se osvoboditi zemeljskih vezi in potovati dalec dalec stran. Nekega dne je oskrbnik gozda sel mimo drvesa. Ker je bil dober in cuten moz, je zacutil, da je drevo nesrecno. »Kaj je narobe?« je vprasal. »Ali te kaj skrbi?« Drevo je za trenutek oklevalo, nato pa odgovorilo: »Bolj kot karkoli drugega si zelim večno ziveti!« »Morda pa je to mogoce…« je oskrbnik skrivnostno dejal. Minilo je precej casa in drevo je postalo ogromno in zelo mocno. Oskrbnik ga je ponovno vprasal: Ali se vedno zelis ziveti vecno?« »O da, seveda zelim,« je reklo drevo. »Le o tem se sanjam.« »Mislim, da ti lahko pomagam,« je odgovoril oskrbnik. »Vendar mi moras zaupati, saj te moram najprej posekati.« Drevo je bilo zelo preseneceno: »Jaz si zelim vecno ziveti, ti pa mi pravis da me hoces ubiti? Le kako naj ti zaupam po teh besedah?« »Vem da cudno zveni, a to je edina resitev. Obljubljam ti, da bos zivelo vecno, ce mi dovolis da te posekam.« Drevo je dolgo razmisljalo in koncno le sprejelo oskrbnikovo ponudbo. Ko je zaga pricela s svojim delom, je molce trpelo in nato padlo po tleh z reskom lomecih se veja. Deblo so odrezali od krosnje in ga nato razrezali na majhne in manjse kose, dokler ni od drevesa ostal le se najbolsi del – njegovo srce. Ta zadnji prelepi kos lesa so dali znanemu izdelovalcu violin, ki ga je pustil v svoji delavnici starati vec let. Drevo je zelo trpelo, prepricano, da je bilo prevarano in zapusceno, samo sebe je dolzilo ker je verjelo oskrbnikovim besedam. A nekega dne je izdelovalec violin vzel ta kos lesa nezno v roke, ga pogladil in rekel: »Napocil je čas. Tvoj les je postal popoln in zvok, ki ga bo dajal, bo caroben za usesa ljudi.« Dan in noc je delal, oblikoval srce drevesa v cudovito violino, eno najboljsih kar jih je kdajkoli bilo narejenih. Podaril jo je nadarjenemu glasbeniku, ki je nanjo nemudoma pricel igrati. Ko so strune vibrirale pod mojstrovimi prsti, je leseno osrcje violine resoniralo v popolni harmoniji. Glasba je drevo spominjala na cudovito vizijo vecnosti, ki jo je dozivljalo ko je rastlo proti nebu, spominjala ga je na ptice in zvezde in oblake, na zeljo po dotiku vecnosti, ki je polnila njegov duh vsa ta leta. Drevo je sedaj razumelo, v njegovi dusi je bil cisti zvok, cista glasba…glasba vecnosti. Vsi imamo zeljo priblizati se vecnosti, prepricani smo, da si zasluzimo vec kot to kratko zivljenje na Zemlji, zelimo da traja, da se podaljsuje do konca casa. Morda je to zato, ker imamo nezavedno idejo o tem, kaj neskoncnost je. Prav tu na Zemlji, tekom nasega kratkega zivljenja lahko svoja dejanja in svoje delo obdarimo s pridihom vecnosti. Ali ni vsaka umetnija – knjiga, slika, pesem – majhen delcek neskoncnosti? Torej kaj cakas? Spravi se k delu in ustvari svoj lasten delcek vecnosti! »Ni svetega trenutka. Vsak trenutek je svet. Ce to razumes, potem zivis v vecnosti«.

Sem se šla prav pozanimat. Natančneje sem jo poklicala, s čim me je zstrupila. Ne boste verjeli. Sadje iz rumovega lonca prekuhaš, malo zaliješ... odcediš, piješ. Pila sem samo rum. Nč čaja zravn. En dober deci ruma. Halo????????????

Lia, spregledala sem te. Vse tanar tabulš. SkorpioGr.... teb tud najboljše vse........

Ni smeškota ki bi te podpiral s tono bremena na hrbtu.... Bo takole tudi vredu. Vem kaj se to pravi...... Pomagati ne morem, moraš sama skozi to. Žav. Tisoč besed ne zaleže toliko, kot zmaga nad samo seboj. Bolečine so hude. Zmogla boš. Vem kaj je ponižanje, vem kaj je alkohol, kaj so klofute, skoraj izguba otroka zaradi pretepa.... Hudo, ampak močna šola. DVIGNI GLAVO, POŽVIŽGAJ SE NA SVET, ŽIVI ZA SEBE. Minuta ti je dana. Izkoristi jo.

Ne, še ne znam, se trudim............ Je zelo sproščujoča igara. Te prizemlji, in močno utrudi, če nisi pri stvari, V naših koncih imamo trgovino ki to prodaja in brezplačno orgarnizira tečaje. zanimivi. Ti jemlje dih.

Dan dober Pofočk (zelo aktualen zadne cajte) Sem se ga uspela naklestit in streznit. Vav kok je zoprno tisto dejanje, ko se bistrijo misli. Sem bila kar aktivna, zato pa sem nazaj na nogah. Pa samo en čaj z rumom je bil, pa me je prevrnila v nulo. Koliko je bilo ruma ne vem, samo vem da je bilo močno. Izgovor imam, da se alkohol v vroči pijači ne čuti tako na direkt, ker je prisoten vonj že v malih količinah. Naknadno sem izvedela, da je maksimalno procenten. Juhu. Je že kul.

TTole bi jaz kar prekopirala in se V CELOTI STINJALA. Sama bi enako odgovorila. Naj imajo imidž, saj za to je le nekaj cvenka potrebnega. Uživajo naj v tem, naj se predstavijo v dobri luči, žav imam slabe izkušnje iz motozborov.

Ja, sem prebrala rikverc je bilo čudno, ko ni tista tvoja pesmica Za jurčke :palec: :palec: Če ti jih manjka, pridi v naš konec, jih je ko dreka.

Tple je pa resno za prebrat in ne samo Druidika. Postavimo se za sebe!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Pri tebi pa kužki bolje jedo, kod marsikdo za kosilo. Nič ne obsojam, da ne bo pomote. Naj uživajo v vsakem gtižljaju. Kaj se bo pa danes kuhalo, pa še ne vem x?x

A že deset let je tega? Je pa še vedno dober komad. :palec:

Pofočk iz Gorenjske Tako lepo in slikovito opisano........ ........ :palec: Kje so tisti časi Prav luštno nam je bilo. Sedaj otroci sploh ne poznajo več teh igric, razturajo računalniške in mobilne igrice.............. Celi dan smo bili na polju ali travniku, proti večeru pa dirka na drugi konec vasi in igranje do teme. Sedaj pa otroku naročim naj pospravi za seboj, pa revček ne more, ker bo krona iz glave padla. Kam gre ta svet x?x V pofočk? x?x Nazdavje Maček je edina stvar, ki ti je ne privoščim.

Dan dober Malo je hladno, al se mi pa samo dozdeva Pri minus 5, mislim da je mraz. x?x x?x Je pa lep pogled na zamrznjeno travo.

Stročji fižol v sirovi omaki. Drugi bodo golaž in polento. Seveda ne sme manjkati solata. Zanimiva tale moja dijeta, ker se zares dobro napapcam, in še večerje ne potrebujem, ker se me kosilo drži neverjetno dolgo.

Točno tako. In točno tako Ker tudi jaz nekaj čaram z dijeto, in je dokaj enostavna, sem sigurna da ne boš stradal. Ribice, zelenjava........

Tirolska

Krava (juhuca) Primorje / hribovsko področje

Dan dober Sej potem bomo pa poslušali, kako se je Ale prehladila. Upam da ne, da je samo neumesna izjava. Alef, ti privoščim mirno telovadbo z lopato Drugače vse stoji v tirnicah, razen to moje slepo tipkanje. :!!: