Še to nalimam, in obilo branja vam želi. Brez smeškotov. Ps: Pravim da se mi danes piše in govori, tako vam "dokažem" da mislim resno gosto se namrec ne zavedamo da v sebi nosimo vse bolecine majhnega otroka, ki isce idealne starse, da bi lahko dobil tisto, cesar kot majhen otrok ni dobil od svojih starsev. In tako vas partner postane vasa krusna mati in oce v eni osebi. Vse bolecine, ki ste jih doziveli boste v partnerski zvezi podoziveli in imeli s tem moznost da jih odpustite sebi in vasim starsem. Ne verjamete? Pomislite malo! Vas oce je bil pogosto zdoma in kot majhna deklica ste imeli redke trenutke na voljo, da ste pritegnili njegovo pozornost. Sedaj imate partnerja, ki je pogosto odsoten - fizicno ali custveno in tako zopet podozivljate vse tisto, kar ste dozivljali kot otrok. Ali pa ste kot decek zaradi ocetove odsotnosti morali tolaziti mater in ste ji nadomescali moskega, ki je bil odsoten. Pogosto se taksni moski izogibajo intimnosti ali daljsim partnerskim odnosom, ker se bojijo, da jih bo zenska izcrpala, nadvladala ali pa so custveno nedostopni. Ko sprejmemo igro, jo tezko prepoznamo in vendar lahko le drug drugemu pomagamo, da jo koncamo. V Celestinski prerokbi so omenjene stiri drame, ki jih v zivljenju vse prepogosto igramo. Potrebno jih je prepoznati in se zavestno spustiti v globine custev in spoznanj. Potrebno je zaupati in vztrajati. Ni lahko. Iz osebnih izkusenj lahko povem, da si pogosto na tem ,da bi vse spustil iz rok in odkorakal stran. Vendar je to najlazje narediti. Veliko tezje se je obrniti vase po razlago zakaj te ta situacija, stavek, beseda ali dejanje tako zelo boli. Bolecina je tista, ki nas pripelje do odgovorov v globini. Nihce drug ni kriv, potrebno je iti vase in poiskati svojo pravo resnico. Vsak ima svojo izkrivljeno resnico, ki jo tako radi ponujamo drug drugemu, ti si kriv, ker si tak in tak - in vendar smo mi sami taksni, kakrsne odseve nam kazejo drugi, nekaj v nas samih ima te lastnosti, ki jih ocitamo drugemu. In to si je najtezje priznati, ker tako boli. In tukaj se zacne zacarani krog iz katerega lahko izstopimo le tako, da se ne gremo vec te igre. Da se predamo in odpustimo sebi. Druga past, v katero se ujamemo, je da ne prepoznamo, da oba rabita vsak svoj prostor, da se moramo nauciti biti sami v svoji samoti, delati stvari, ki jih imamo radi in da znamo to podeliti, ko pridemo s partnerjem zopet skupaj. Ko upostevamo svojo samoto, smo lahko taksni, kakrsni smo. Potem nismo odvisni od drugih in vendar se lahko predamo. Nismo podrejeni temvec enakopravni in skupaj se lahko smejimo, igramo in uzivamo kot majhni otroci. Razmislite, kje so vasa boleca mesta, pogovorite se, dovolite si odpreti in poiscite skupno povezanost. Smo v casu, ko se dve enaki polovici se zdruzujeta v enost. In tako kot zunaj se vse dogaja tudi znotraj, na vseh nivojih. Ti prehodi so boleci in vendar potrebni, ce zelimo izboljsati kakovost svojih zivljenj. Vem, da vsaka sprememba zunaj prinese izziv, s katerim se moras soociti znotraj. Zivljenje ni dvodimenzionalna risba tlorisa, kjer ti nekdo narise kaj bi bilo zate najbolj idealno in s tem resis vse probleme. Zivljenje je proces, je predaja, je bolećina, kajti samo ranjeno srce zna ceniti ta trenutek sedanjosti, ko deli opojno strast. To je globina - kjer dajemo sebe, cele, taksne kot smo z vsem hrepenenjem po polnem zivljenju, ki ga premoremo. Ko podarimo pesem, melodijo, nekaj oprijemljivega, kar bi ganilo njega, ki ga ljubimo v vsej njegovi velicastni samoti. To je najvecji dar. Zelim vam izjemen dan in naj bo Valentin z vami vsak dan, ko boste prejemali pozornosti tistih, ki vas imajo najraje. Bodite pogumni, vztrajni in nikoli, nikoli ne izgubite upanja, kajti vedno se najde pot do samega sebe, ki je trnova. Kot je trnova vrtnica, ki na koncu poti nosi v svojih globinah za stotimi listici skrito diseco in opojno esenco enosti.
