savarjev

Recepcijska estetika je poudarila pomen bralca, saj umetniško delo lahko nastane oziroma se uresniči šele med aktom branja. Branje na ta način ni več razumljeno kot nekaj pasivnega, saj bralec z lastnim razumevanjem in predstavami soustvarja besedilo. V tem smislu dobi pri recepcijski estetiki tudi prevod večjo vrednost, saj je prevajalec v prvi vrsti najprej bralec, ki mora pred pričetkom prevajanja besedilo interpretirati glede na lastno razgledanost, v prevod pa vedno (hote ali nehote) vnese tudi lasno noto. S tem prevajanje tudi ni več podcenjeno kot sekundarna, manjvredna dejavnost.

Kadar gre industrijskemu sektorju slabo je potem običajno tako, da ne gre posebno dobro tudi dobaviteljem za to industrijsko panogo. Seveda lahko imamo podjetja, ki imajo še posebno dober položaj zaradi konkurenčnih prednosti in lahko na ta račun potem tega dosegajo dobre cene pri pogajanjih in s tem tudi dobre marže. Toda splošno gledano ima večina podjetij, ki deluje kot dobavitelj probleme. To je danes moč npr. videti pri avtosektorju in dobaviteljih za ta sektor. Oboji imajo velike težave v tej recesiji.

ECB je kot odgovor na krizo močno znižala svojo referenčno obrestno mero, s čimer, kot je klasični ukrep v času recesije, je hotela znižati posojilne stroške za gospodinjstva in podjetja. Zanimivo pa je, da slednje ne deluje kot včasih oziroma v prejšnjih, običajnih recesijah. V Nemčiji je to npr. že tak problem, da so se na to temo že začeli oglašati politiki, tako od centralne banke kot iz ministrske ekipe. Problem, ki ga imajo v Nemčiji je namreč ta, da banke na novo pridobljenega denarja od ECB ne posojajo naprej, če pa že, samo po visokih obrestnih merah. Ob tem se dogaja, da banke niso močno znižane obrestne mere, po kateri si lahko sposojajo denar prenesle tudi na posojilemalce. Uradniki in politiki so tako že napovedali, da bodo sprejeli dodatne ukrepe, morda celo podobne temu, kar počne že kar nekaj časa ameriška centralna banka, ki je bila sprva zaradi tega tudi deležna kritik.

Zanimivo, da se zdaj na temo centralnih bank oglasila še Angela Merkel. Vendar tokrat ni hvalila delo centralnih bankirjev temveč ga kritizirala, namreč da gredo v svojih ukrepih predaleč in da nas takšno ravnanje centralnih bank lahko v 10 letih privede do nove krize. Kritika je bila namenjena predvsem ameriški centralni banki in britanski centralni banki. Zlasti ameriška centralna banka je namreč tista, ki pri svojem boju proti krizi uporablja agresivno politiko in glede na to, kako so borze v zadnjem času okrevale je to moč interpretirati kot da so pri svojem delovanju zelo uspešni ali pa da so ukrepi, ki jih uporabljajo morda malo preveliki po obsegu. Kot običajno se bo šele s časom pokazalo, ali imajo prav kritiki kot Merklova ali same centralne banke.

Delnice ameriških bank so po prvih informacijah o rezultatih testiranja pripravljenosti ameriških bank na krizo v zadnjih dneh dobesedno poletele. Očitno so delničarji ocenili, da razmere vsaj pri teh ameriških bankah le niso tako hude, kot so očitno pred časom mislili. Nekatere spremembe tečajev, kot npr. pri Bank of America ko se je tečaj delnice v zadnjem času povišal za nekajkrat glede na najnižje nivoje, so res zelo velike za tako velika podjetja. Vprašanje je le, ali okrevanje ameriškega finančnega sektorja, ki je kot prvi zdrsnil v krizo, zdaj tudi pomeni, da lahko pričakujemo okrevanje ostalih delov ameriškega gospodarstva oziroma globalne ekonomije. Verjetno je takšna ocena še preuranjena, bodo pa znaki možnih razvojev glede tega verjetno vidni že kar kmalu. Vsekakor pa omenjeno dogajanje v zvezi z ameriškimi bankami vsaj en dobrodošel znak v tejle krizi.

Po mesecih in mesecih padanja tečajev so se delniške borze v zadnjem času nekoliko popravile. Še vedno so seveda nivoji drastično nižji od najvišjih vrednostih doseženih v času tega cikla, a napredek v zadnjem času je vsaj to, da so delniški indeksi na glavnih svetovnih borzah nehali kontinuirano padati. Ekonomske novice, ki prihajajo iz gospodarstva so sicer še vedno relativno nespodbudne. Avtomobilskim proizvajalcem gre še vedno slabo, čeprav se tudi v tej industriji zdi, da se situacija vsaj nekoliko stabilizira. Za podjetja je stabilizacija ključna, saj sicer ne morejo postavljati napovedi in planirati proizvodnje za nekaj mesecev naprej, kar pa jih lahko potem pripravi do tega, da so veliko bolj drastični pri zaposlovanju delovne sile, kot bi bili sicer. Če se vrnem nazaj na borzo, verjetno se bo že v nekaj naslednjih tednih pokazalo, ali je ta popravek res nekaj bolj trajnega.

Da je finančni sektor izredno pomemben del celotnega gospodarstva, ki lahko na slednjega odločilno vpliva tako z vidika dobrega kot slabega je po tej krizi jasno marsikomu. Zanimivo pa je, da ni bilo vedno tako, oziroma da je bil finančni sektor, če vzamem za primer npr. ZDA, pred 50 leti veliko manjši del ekonomije, merjeno v njegovem prispevku k družbenemu bruto proizvodu oziroma v deležu plač, ki ga dobivajo zaposleni v finančni industriji v deležu vseh plač. Tako zgodovinski podatki kažejo, da se je delež dobičkov ameriških finančnih podjetij v skupnemu dobičku vseh ameriških podjetij od 1950 do 2007 skoraj početveril. Trenda rasti velja tudi za kompenzacije oziroma plače zaposlenih v finančni industriji, ki so se prav tako pomembno povečale, ta trend pa se je začel šele v 80 letih prejšnjega stoletja. Očitno torej je, da je finančni sektor rasel na račun drugih delov ekonomije, dokler enostavno ni postal prevelik za celoten sistem in v naslednjih letih lahko pričakujemo obrat nazaj na verjetno precej nižje vrednosti.

Pred časom prebiral zanimivo študijo o tem, kako reagirajo najboljša podjetja na krizo oziroma recesijo - s povečanimi investicijami v tehnologijo oziroma raziskave in razvoj. Seveda morajo biti podjetja dovolj dobro kapitalizirana oziroma v relativno stabilnih panogah, da lahko investicijske izdatke financirajo skozi denarni tok ali zadržane dobičke oziroma kapital. Takšnim podjetjem kriza omogoči, da investirajo v času ko šibkejši konkurenti zaradi kapitalskih omejitev tega ne zmorejo, s čimer v tem obdobju boljša podjetja na področju tehnologije pridobijo dovolj veliko prednost pred šibkejšimi konkurenti, da se le-to prevede v pomembno konkurenčno prednost potem, ko se gospodarska slika izboljša oziroma ko se konča recesija. Šibkejša podjetja lahko ob okrevanju sicer znova pridobijo kapital za raziskave, vendar že imajo časovni zaostanek in je zato konkuriranje močnejšim konkurentom veliko težje.

V zadnjem letu je veliko držav napovedalo in tudi že implementiralo obsežne spodbujevalne pakete za gospodarstvo, ki je v veliki krizi. Posledica te pomoči bo seveda povečanje zadolženosti držav, v nekaterih bodo ta povečanja v primerjavi z BDP držav kar znatna. Še zlasti to velja, če bi kakšna država podržavila eno izmed večjih bank, saj se v tem primeru obveznosti banke prenesejo na bilanco države. In veliko držav je, ki ima banke, katerih bilanca je zelo velika v primerjavi z BDP države. Zanimivo vprašanje, ki se zastavlja je, kako bodo države te velike dolgove odplačale. Zgodovina kaže, da v večini primerov obstajata nekako le dve glavni različici, prva je visoka stopnja inflacije, druga je znižanje vrednosti valute (če default države pustimo ob strani). V naslednjih letih se tako lahko spet pokaže precej večja inflacija v EU območju kot je to veljalo v preteklem desetletju.

Ravno prebiral o novi goljufiji v ZDA, o primeru Stanford Financial. Povedano na kratko, podjetje ke ponujalo nadpovprečno visoke obresti na depozite in podobno kot pri Madofu, še enem pred kratkim odkritem ameriškem goljufu, so bili tudi tukaj ti donosi čez leta večinoma zelo konstantni in praktično brez negativnih vrednosti. Tudi tokrat so regulativne agencije zaspale, kljub številnim rdečim signalom, ki so segali tudi 10 in več let nazaj. Nauk iz te zgodbe je, da se mora vlagatelj večinoma zanesti kar nase pri varovanju pred takšnimi primeri. Kar pa je lahko tudi enostavno če le upošteva en nasvet: če nekaj zgleda predobro, da bi bilo vse v redu, potem zelo verjetno ni vse v redu.

Razmišljam o podobnostih in razlikah med naravnimi in gospodarskimi procesi. Kot imamo v naravi letne čase, so tudi v gospodarstvu ekonomski cikli, le da statistične regresije kažejo, da so slednji običajno dolgi okoli 4,5 leta in da dolžina ni konstantna, enkrat je cikel krajši, drugič daljši. Težje pa je najti primerjave za tole krizo, ki se zdaj dogaja na osnovi te primerjave. Ne zgodi se namreč, da bi npr. neko poletje temperature nenadoma pri nas narasle na 50-60 stopinj celzija (kar je po standardnih deviacijah nekaj primerljivega). Seveda pa lahko rečemo, da ima narava veliko daljše časovne periode in da gledano z daljšega časovnega vidika tudi ta primerjava vzdrži. Boljša naravna primerjava za krizo so verjetno naravne katastrofe, kot so potresi, itd., le da je razlika v tem, da so v naravi ti procesi eksogeni, v smislu, da jih v večini primerov ne povzroči človek, medtem ko je gospodarska kriza v celoti produkt človeških procesov. Tudi zaradi tega se bodo velike gospodarske krize vedno znova pojavljale, spreminjali se bodo le igralci.

Ravno prebiral zadnji intervju s finančnikom Warren Buffettom, znanim investitorjem, ki vodi podjetje Berkshire Hathaway. Intervju je na temo današnjega dogajanja v ZDA, z ekonomskega in finančnega vidika, če koga morda zanima, ga najdete na spletni strani: www.cnbc.com/id/28734909 Razlog za tale post pa je pravzaprav ena dobra misel (ki jih ima Buffett tudi sicer veliko), namreč nekdo mu je podal naslednje definicijo uspeha in sreče: "success is getting what you want, and happines is wanting what you get " oziroma poslovenjeno: "uspeh je doseči, kar si želiš in sreča, da si dejansko želiš, kar si dobil." ni slabo.

Ko spremljam tole dogajanje v ZDA, npr. reševalni paket v financah, pa tudi drugih panogah, me stvar v veliki meri spominja na nekaj, kar je že petdeset let nazaj napisala Ayn Rand v svoji knjigi Atlas Shrugged. Če imate čas jo preberite, je ena mojstrovin in prav zanimivo, koliko paralel je v knjigi z današnjim časom.