Jaz osebno se ne znam, pa tudi nočem pretvarjati, so mi že dostikrat očitali, da je diplomacija zame tujka. Seveda gledam, da pri komuniciranju ne žalim in ne ponižujem sogovornika, da ne izsiljujem, ampak povem moje mnenje o zadevi o kateri želim govoriti, hkrati pa poskušam razumeti stališče sogovornika. Če ga ne razumem, ga kljub temu vsaj sprejmem za njegov prav. Tudi v službi nisem preračunljiva, povem kaj mislim, na primeren način, ne izbiram trenutka, pa tudi nobenega strahu nimam. Sem kakršna sem, na kratki rok mogoče pride kakšna užaljenost, na dolgega pa se ve, da povem kar mislim in da nisem hinavska, da sem jaz. Veliko ljudi pa se skuša skriti z obnašanjem, za besedami in če se nekdo poglobi celo v študij neverbalne govorice, da bi jo uskladil z verbalno, zna biti po mojem hudo naporno in obremenjujoče. je pa dejstvo, da če se nekdo posluži maske, jo v tistem trenutku pač potrebuje, ko in če bo napočil čas in želja, se je bo pa znebil.