Pujsita

Če smo pristni, kadar ohranjamo svoje prostore preproste, zavlada preprosto obilno življenje. Alexandra Stoodard

V roke mi je prišla ena fajn knjigca - Besede, ki zdravijo (Douglas Bloch). Zelo fajn zadeva. Zaenkrat sem o afirmacijah, vizualizaciji in meditaciji že kar nekaj prebrala, ampak nisem kaj dosti poskušala to izvajati. Vizualizacija in meditacija mi nekako nista šli do zdaj, ker imam baje preveč naspidiran sistem življenja, ne znam si slik tako upočasniti, da bi bila sploh zmožna vizualizirati, se bo treba začeti najprej sproščati, da bo potem šlo še kaj drugega. Afirmacije sem pa na nek način en tak samo moj uporabljala že prej. In sicer sem večinoma priklicala nazaj dobro voljo in si vzpostavljala ravnovesje. Opogumljala sem se : Janja, to izgleda slabo, ampak je pa za to in za to dobro..... Lahko sem srečna, da se mi je prav to zgodilo, ker sem dobila priložnost za.... in mi je kar uspevalo. Zdaj sem se pa lotila tehle afirmacij, ker mi prav zares ležijo in sem se odločila, da je dosti želja, da je treba nekaj ukreniti,da sem pripravljena na to. Odločila sem se končno rešiti neke dolgoletne razvade in odpraviti neko blokado v meni. Vam bom zaupala, kaj to je, ko bom ti dve zadevi odpravila (sem vraževerna). Bistvo afirmacij je po spoznanjih te knjige v vztrajnosti. Bolj ko je določena zadeva zakoreninjena, več ponovitev afirmacij je potrebnih, da novo prepričanje najprej sprejme zavest in potem še podzavest in ko se to zgodi, si zmagovalec. Svetuje, da si maksimalno 2 težavi omisliš za začetek in afirmacije ponavljaš vsako jutro in vsak večer, pa tudi čimvečkrat čez dan. Pa verjeti je treba seveda v to zadevo. Afirmacije morajo biti kratke, pritrdilne in v sedanjiku. Poleg tega morajo biti take, da so čim bolj tvoje - da uporabiš izraze, ki so tebi blizu. Jaz npr. ki imam do krščanstva neko čudno stališče, ne bom v afirmacije vključevala besede Bog, ker bi me pri sprejemanju preveč motila. No skratka, sem v Mali šoli afirmacij in je prav fajn.

Odštekane sanje..... Se mi je sanjalo, da je imel kolektiv moje bivše službe eno zabavo in so tudi mene tja povabili. Z veseljem sem seveda šla na to zabavo. POgovarjali smo se o tem in onem, pa so se od nekje prikazali eni mulci in nas napadli. Vem da je bilo življenjsko nevarno, zato smo se šli varianto reši se kdor se more. In ne glede na to, da nimam kakšnih težav s kilažo, nisem mogla skočit skozi eno luknjo v zemlji, kamor je enih par sodelavk pobegnilo. Kar naenkrat se me je za roko prijela ene cca. 4 leta stara deklica in skupaj sva šli skozi eno večjo luknjo v zemlji. Znašli sva se v eni stari zapuščeni hiši, ampak bila je vseeno zelo svetla. Tam sta se pojavila tudi moj oče in žena in sta rekla, naj se hitro preoblečem za na plažo. ne vem zakaj, ampak sem bila zadovoljna, ko sem našla 2 anoraka. Enega imam v resnici, drug je bil pa moder, z luknjo v podlogi, zato ga nisem hotela obleči. Pismu, kaj si zadnje dni privošči moja domišljija v sanjah.....Jaz ne gledam filmov, ki imajo tako vsebino, da ni možno, da bi se to kdaj zares v resnici zgodilo, zdej si pa sama take filme sučem .

Nataly, lepo si tole napisala, me je v bistvu zelo zanimalo, kako se počutiš ti - pravkar preseljena. Pa glede na to, da še ornk urejate zadeve, verjetno še ne preživljaš dni tako kot jih boš kasneje, ko boš imela dosti več časa. Približno tak odnos do doma imam tudi jaz. Da lahko rečem, da sem nekje doma, se moram z veseljem vračati vanj in se počutiti zaželjeno. Tam si polnim baterije in je moje zatočišče. Tam sem lahko jaz samo jaz. V bistvu mi to predstavlja neko bazo izhodišče.

Jaz kakšnih osebnih izkušenj tule ne morem opisovati, vem pa, da se te zadeve v resnici dogajajo in da so opisovali svoje takšne izkušnje pozitivno. Da si v bistvu sploh niso želeli več priti nazaj, da jim v bistvu vrnitev ni dišala. O vseh izkušnjah, ki sem jih doslej prebrala lahko rečem, da so pozitivna srečanja s smrtjo in da se ti ljudje smrti ne bojijo več. Kar se pa tiče operacij pa že nekaj časa osveščeni opozarjajo oz. izražajo željo po tem, da bi bila v času operacije prijetna glasba in da bi se izrekale samo pozitivne misli. Zakaj mislim da si lahko predstavljamo vsi.

Če se vseh teh nasvetov lahko držimo in jih upoštevamo, sem sigurna, da smo čudoviti ljudje, da svetu veliko dajemo in da smo tudi sami srečni.... Je treba večkrat tele lepe misli prebrat.

Vsaka malenkost lahko polepša življenje, tudi PMji, ki te pričakajo zjutraj - da si nekomu v mislih, pa dobro jutro nekoga, pa z ljubeznijo skuhana ali postrežena kava.....

Se pozna, da pri nas v tem obdobju sonce ne žari tako intenzivno kot poleti, veliko ljudi je bolj lenobnih, manj razpoloženih in igrivih. Jaz se sicer dosti ne dam motiti in sem kljub temu večinoma precej polna energije, ampak se kakšnega dneva ali dveh letošnje poletne vročine in sonca za spremembo ne bi branila. Sicer pa smo itak na poti k novemu žarenju.

http://www.ruidoso.net/visitors/images/ruidoso%20wild%20flowers.jpg

Biti srečen doma je končni rezultat vseh ambicij. Samuel Johnson

http://www.uticaroadrunners.org/fallingleaves/graphics/leaves.jpg

No pa še ena moja, resnična. Ko sem bila stara 5 let, smo za kosilo jedli kokoš. Mami mi je na krožnik dala stego, pa sem jo vprašala, kaj to je. Mami mi je pojasnila, da kokoškina noga. Sledilo je vprašanje: "Ja kako bo pa putka zdaj hodila? " Všeč mi je otroški način razmišljanja, tako sproščen, neobremenjen in z mnogimi možnimi odgovori. Ko si pridobimo nekaj življenjskih izkušenj, nas določena vprašanja takoj vodijo na točno določene odgovore....

Ja, Sanjalica, tole je pa komentar, ki sem ga pozabila dodat. Si več kot zaslužiš svoj nick . Mi je padla v glavo asociacija Morsko tihožitje, ko sem našla tole slikco....

Tudi jaz delam na tem, da grde in temačne misli spuščam skozi, privabljam pa lepe misli. Že itak sem srečnica, da sem redkokdaj melanholična, tako da je teh situacij malo, ampak življenje je zato, da se človek veseli in v njem uživa, ne za sekiranje.

Če sam ne poskrbim zase, kdo bo? Talmud

http://www.uth.tmc.edu/clinicalneuro/institute/2002/pictures/sea-shore.jpg

http://members.aol.com/Cuttyhunk/morning.jpg

In ti je na vlaku ratalo stati na eni nogi ? 6 - ka bo pa pisana na kožo Zlomku, je nekak njegova številka . Včeraj sem se namesto 1 uro vozila domov 3 ure, od tega sem 2 uri čakala v 3 km koloni zaradi nesreče na izvozu Postojna. Začuda folk v koloni ni bil prav nič nanerviran, nobenega vrivanja in nestrpnosti pa blendanja. Mirno smo čakali in se po premikali naprej. Najprej si presenečen, ker se ti ideje kaj početi popoldne in zvečer omejijo na piksno in tebe notri, pa potem vidiš, da ti je fajn, da si cel, na toplem, z radiem, CD playerjem in svojimi mislimi. Preposlušala sem ogromno muzike, pa razmišljala o udeležencih nesreče in jim pošiljala lepe misli. Nikjer še nisem slišala niti prebrala o tem, kaj se je sploh zgodilo v nesreči, ampak upam, da je bil izid najboljši možen.

Helena, spet en tvoj iskren in lep post.... Ja, saj je res, ko si pripravljen, se tudi ta čudovita bitja prikažejo v naša življenja in nam prinašajo lekcije in tudi veliko prekrasnih trenutkov.

Vesna ? Ej Zlomk, pa ti me po vseh koncih Slovenije zasleduješ xrosex

Eh Zlomk no, ne verjamem, da bi ti moje okolje tkole markiral, vem da ljubiš naravo in da ti ziher ne svinjaš ke po gozdu. . Sem začela nosit vrečo za smeti s seboj na sprehod, da tisto kar vidim odnesem v kanto, da se pospravi, to je ena malenkost, ki jo lahko jaz osebno prispevam, če vsak ki ima željo in voljo po malo spremeni, pa se lahko zadeve malo izboljšajo na bolje.

Nezgode sem do zdaj vse dokaj dobro preživela - rojena pod srečno zvezdo. Ko sem bila par let stara (ne vem točno koliko), so mi na glavo padla vrata ene omare. In to ne lahkokategorne Rutar omare, ampak še une klasične masivne omare. Mi še danes po eni črti ne poganjajo ščetine na glavi , samo sploh ni videti. No potem sem pri 5 letih na morju staknila eno rano malo nad kolenom, ker sem malo preveč strastno plavala z rokavčki. Sem brcala, da bi čimprej preplavala tisto razdaljo, ki sem si jo zadala in pri tem brcnila v skalo in dobila globoko rano. Verjetno bi bila primerna za entllanje, ampak mi je mami kar Propolis nalila vanjo in se je tudi s pomočjo morja zacelilo. Imam še vedno spomin, ki me pa ne moti. Naslednja zadeva je bila prometna nesreča z enim kolegom, s katerim sva proslavila moj rojstni dan. POtem sva se šla vozit po avtocesti - jaz sem bila kopilotka. No in pospešuje, pospešuje, pa vožnja ni bila dovolj zanimiva, pa je zapeljal na počivališče Barje, nazaj pa ni zvozil in naju je odneslo čez robnik. Jaz sem bila pripeta, on pa pribit . Izšlo se je najbolje možno, avto totalka, midva pa cela. Naslednja odlično preživeta nesreča je bila pa letos marca, z možem sva avto totalno sesula, midva pa obadva popolnoma cela. Povzetek : Svinjico imeti za kopilota je nevarno, pa ne za vas, ampak za vaš avto Veseli me, da je šlo samo za material, da je pa zdravje dobro zvozilo in sem pošteno hvaležna mojemu Angelčku.

Razmišljam kako bi lahko postala celodnevni tip

Jaz gradove že od nekdaj obožujem. Všeč so mi, vsi so nekaj posebnega, vsak drugače zgrajen, polno okraskov in razkošja, pa bogato opremljene sobe. Verjetno ni naključje, da sem se poročila v gradu (sem bila Svinjska princeska), sem si izpolnila eno mojih otroških želja in je bilo prav fino. Sem se spomnila, da je bilo tudi tule smešno, ko so vprašali, če je moj dragi ženin (he he višinska razlika opravila svoje) A mislite, da v Sloveniji dovolj izkoriščamo naše gradove za turizem?

To je pa ziher ljubezen