Jaz sem kot majhna deklica enkrat na WCju začela tulit kot odtrgana. Me je prišla mami vprašat, kaj je narobe, pa sem rekla,da ne bi rada umrla. Groza me je bilo misli, da nekega lepega dne ni ničesar več, še problemov ne. To je bilo moje otroško razmišljanje. Zdaj ko sem pa malo zrastla pa mislim drugače, da imamo vsak svoje življenjsko poslanstvo in ko ga izpolnimo, gremo v zgornja nadstropja po novo oblekco, pa se potem vrnemo z novo oblekco in novo nalogco dol. Kar se tiče pa smrti drugih bi pa rekla, da jim želim še življenja, če si ga želijo oni, sicer pa bolj iz egoizma žalujemo - ker teh ljudi ne bo več v našem življenju.... Tak je naraven proces, je pa to ena izmed tem, ki so ti lahko teoretično kristalno jasne, ko si v situaciji, so pa spet dvomi...