To je ena mojih največjih nalog vsak dan. Kar nekajkrat sem razmišljala, da sem preživela določeno obdobje, ko sem doživljala lepe zadeve, pa se jih nisem znala sproti veseliti, ampak sem ko je bilo mimo razmišljala, kako mi je v tistem obdobju bilo lepo, pa zakaj se je zdaj to spremenilo. Non stop sem živela v smislu oh, zakaj je nekaj že mimo in komaj čakam, da bo.... Enkrat sem pa kar sklenila, da v bistvu nikoli ne uživam sproti, oz. čisto premalo. Odločila sem se, da se bom naučila bolj polno živeti. Biti hvaležna za izkušnje, ki so me oblikovale v tako osebo kot sem in me bodo do konec življenja preoblikovale. Začela sem se uživati v drobnih stvareh in malenkostih. Odkrila sem kako lepa je narava. Učim se opaziti sonce, pa travo, gozd, živali, drevesa, pa slišati ptičje petje in uživati v spokojnosti gozda. Naučila sem se ceniti stvari, ki so mi v tem momentu dane kot samo po sebi umevne, pa mogoče ne bo vedno tako. Veselim se, da sem zdrava, da sem zaposlena, da imam volnico, da imam popoldne prosti čas in proste vikende... Skratka vsak trenutek sem lahko srečna, odvisno je samo od moje naravnanosti in pogleda na karkoli. Veliko sreče želim vsem vam...